Zato smo se tokrat odločili, da o tem, kako vidijo našo šolo, spregovorijo učitelji. Govor je bil predvsem o tem, kakšna je dobra šola. Glas smo dali petim, ki so dobili takšno ali drugačno priznanje za svoje delo v učilnici. To so Nina Jelen, Jožica Frigelj, Nermin Bajramović, Dragica Pešaković in Simona Šarlah. Vsak ima nekoliko svoj pogled, marsikaj pa njihova mnenja povezuje.

Nina Jelen uči osnovne predmete na Osnovni šoli Ivana Skvarče v Zagorju ob Savi, tako da že vrsto let najmlajšim pomaga do novega znanja. Poleg tega piše svoj blog Ninarije, na katerem objavi marsikatero zanimivo refleksijo. Vprašali smo jo, kaj je zanjo pravzaprav dobra šola, h kateri vsi stremimo. »To je prostor, kjer se učenci počutijo varne, sprejete in motivirane,« je odgovorila. »Pa učitelji seveda tudi.« Šola je zanjo ustanova, kjer spodbujajo radovednost, kreativnost in usvajanje veščin, kompetenc, ki jih bodo učenci potrebovali za poklice, ki danes mogoče sploh še ne obstajajo. »Pomembno je, da šola ne oblikuje le akademskih veščin, ampak tudi socialne in čustvene, ki so ključne za življenje. In pa najpomembneje: zame je dobra šola tista, v kateri se sprejema drugačnost in je spoštovanje čutiti na vseh ravneh in v vse možne strani; kjer učenci spoštujejo učitelje, učitelji učence, učenci druge učence, učitelji starše in starši učitelje.«

V tem trikotniku med učitelji, učenci in starši so nekje na sredini običajno ocene. Bržkone te najbolj vplivajo na odnos. Žal je tako. Zato smo vprašali tudi po njenem odnosu do ocen in v tem pogledu do učencev. »Če bi imela čarobno paličico in bi lahko kaj spremenila v našem sistemu, bi naredila tako, da ne bi bil toliko podrejen ocenjevanju. V šoli ni pomembno samo tisto, kar se ocenjuje, temveč celoten proces, kjer učenci razvijajo kritično razmišljanje, kjer se med seboj povezujejo, kjer lahko pokažejo, kako ustvarjalni, inovativni so. Čeprav so ocene pomembne, niso edino merilo učenčevega napredka.«

Zanimivo je, da so domala vsi sogovorniki na ocene gledali drugače, kot bi na splošno pričakovali. V nekem smislu nad njimi niso najbolj navdušeni in marsikdo meni, da je pri nas prevelik poudarek na tem. Vendar jim, če sodimo po realnosti, na zavodu za šolstvu in ministrstvu ne prisluhnejo ...

Javnost je lahko v zadnjih letih večkrat zasledila tudi kakšno mnenje ali drobec vpogleda v šolstvo, kot ga vidi profesorica razrednega pouka Jožica Frigelj. Opisali so jo kot učiteljico starega kova, ki pri poučevanju vključuje inovativne pristope in poudarja pristen stik z otroki. Poučuje na Osnovni šoli Ketteja in Murna v Ljubljani. Ta sogovornica je podala pogled na to, kaj je danes šola in kaj bi pravzaprav morala biti, z nekoliko drugačnega zornega kota. »Najprej se je treba zavedati, da šola stoji in pade z učitelji. To je dejstvo. A dejstvo je tudi, da je le zadovoljen učitelj dober učitelj. Večina učiteljev se je na pot poučevanja v šoli podala zaradi veselja do dela z otroki. Žal so dolgotrajni in nedomišljeni posegi v izobraževalni sistem povzročili, da je učitelj zaposlen s preštevilnimi in nepomembnimi birokratskimi opravili, za učence pa zmanjkuje tako časa kot energije,« je med drugim razmišljala.

Več si lahko preberete v tiskani izdaji ali mobilni aplikaciji Nedeljskega dnevnika.

Še več zanimivih člankov – denimo o tem, kako je mariborska onkologija pred kolapsom, kaj meni psihoterapevtka Tina Bončina o problemih mladih in stiskah odraslih, katera so najpogostejša vprašanja v zvezi s pridobitvijo vdovske pokojnine in do kdaj je treba oddati vlogo, kakšne načrte ima priljubljena glasbena skupina Kvatropirci, kaj ponuja kolesarska trasa Štrekna med Velenjem in Dravogradom ... Vse to v tokratni tiskani izdaji Nedeljskega dnevnika