Na ministrstvu za okolje, podnebje in energijo pravijo, da pripravljajo spremembe zakona o dimnikarskih storitvah, a odgovora na vprašanje, kako bodo zagotovili učinkovitejši nadzor nad 120.000 kurilnimi napravami, ki ne izpolnjujejo predpisov o emisijah, očitno še nimajo.
Prepoved vgradnje peči na lesno biomaso pri novogradnjah je bila ena najbolj odmevnih rešitev, ki naj bi jih prinesel predlog novega energetskega zakona. A populistična kampanja opozicijske NSi proti »norostim zelenega prehoda« je premierja Roberta Goloba minuli mesec privedla do napovedi o umiku spornega določila in priznanja, da ključni problem vendarle niso kurilne naprave na lesno biomaso v novogradnjah – teh naj bi se vgradilo le okoli 500 na leto – pač pa stare, dotrajane kurilne naprave. »Problem ni v 500 napravah v novogradnjah, ampak v tem, kako bomo 430.000 večinoma zastarelih kurilnih naprav prekvalificirali, zamenjali z novimi, sodobnimi kotli,« je dejal premier in napovedal reševanje problematike onesnaženega zraka z dodatnimi subvencijami za zamenjavo naprav. Po njegovih besedah naj bi vlada v tem mandatu za zamenjavo dotrajanih kurilnih naprav namenila štirikrat toliko denarja kot v minulih štirih letih.
A dodatne subvencije po mnenju nekaterih ne bodo zadoščale za ureditev problematike kurilnih naprav in kakovosti zraka. Iz evidenc kurilnih naprav izhaja, da imamo v Sloveniji od 80.000 do 120.000 kurilnih naprav, ki ne izpolnjujejo zahtev predpisov o emisijah, okoli 150.000 naprav pa po ocenah ministrstva za okolje, podnebje in energijo sploh ni prijavljenih oziroma vpisanih v evidenco. V dimnikarskih vrstah na neurejenost tega področja opozarjajo že leta. »Če se na terenu ne bo izvajal nadzor, subvencije za zamenjavo kurilnih naprav za ureditev te problematike ne bodo zadoščale,« pravijo.
»Nadzora se z dimnikarskim zakonom, kakršnega imamo danes, praktično ne da izvajati,« pravi Sebastijan Zupanc, direktor Zbornice komunalnega gospodarstva Slovenije. Težave po njegovih besedah izhajajo iz zakona o dimnikarskih storitvah, s katerim so pred osmimi leti na tedanjem ministrstvu za okolje razpustili koncesijski sistem, po katerem je imel posamezen dimnikar točno določen rajon oziroma območje, na katerem je moral skrbeti za vse kurilne naprave.
Nepregledanih 60 odstotkov kurilnih naprav
V sedanjem sistemu si uporabniki kurilnih naprav dimnikarja izberejo sami. A težave nastajajo, ker mnogi tega ne storijo oziroma dimnikarskih storitev ne naročijo. »V preteklosti, ko so odgovornost za izvedbo dimnikarskih storitev nosili rajonski dimnikarji, je ostalo nepregledanih kakih 15 odstotkov kurilnih naprav na leto. Danes jih je nepregledanih 60 odstotkov. Ljudje samo zato, ker jih v to nihče več ne sili in da prihranijo tistih 30, 40 evrov na leto, kolikor staneta čiščenje dimnika in pregled peči, dimnikarjev ne naročajo in s tem ogrožajo sebe in druge,« je opozoril Zupanc.
Po besedah predsednika upravnega odbora sekcije dimnikarjev pri OZS Simona Dovrtela trenutni sistem stimulira neodgovorno ravnanje uporabnikov pa tudi dimnikarjev. Dimnikarje namreč postavlja v kontradiktoren položaj, ko naj bi svoje naročnike oziroma stranke, za katere na trgu tekmujejo, opozarjali, jim nalagali odpravo nepravilnosti in prijavljali inšpekciji. »Sistem nagrajuje dimnikarje, ki so neprofesionalni in izdajajo pozitivna mnenja. Če uporabnik pokliče dimnikarja in ga ta opozori na napako, na primer na neustrezno peč ali na neustrezno gorivo, lahko uporabnik preprosto pokliče drugega. Na trgu se neuradno že dobro ve, kateri so tisti 'prijazni' dimnikarji oziroma tista podjetja, pri katerih je lažje dobiti pozitivno mnenje, in kateri so tisti, ki 'sitnarijo'. Če si kot dimnikar natančen, tvegaš izgubo posla,« nam je povedal Dovrtel.
Trenutni sistem dimnikarskih storitev gospodinjstev po besedah naših sogovornikov ne motivira niti k menjavi dotrajanih peči niti k njihovi odgovorni uporabi. »Dejstvo je, da je po trenutnem sistemu vse prepuščeno odgovornosti posameznika. Posameznik pa, če ni ozaveščen, sam od sebe ne bo zamenjal peči, pa četudi mu jo država praktično podari,« pravi Zupanc, ki meni, da bo za ureditev področja potrebna kombinacija različnih ukrepov – predvsem pa sprememba dimnikarske zakonodaje in poostren nadzor. »Inšpektorji za okolje so danes v vlogi brezzobih tigrov. Kurilnih naprav je več kot 400.000, inšpektorje pa lahko skorajda preštejemo na prste ene roke,« je ponazoril. »Če nekdo doma kuri odpadke, to po mojem mnenju ni nič drugega kot okoljski kriminal. Takšne primere je treba začeti zelo resno, tudi kazensko obravnavati, ne pa da so prizadeti ljudje v takšnih situacijah nemočni.«
Po novem bodo pozabljivce opozarjali
Na ministrstvu za okolje, podnebje in energijo sicer trenutno, kot pravijo, pripravljajo predlog sprememb zakona o dimnikarskih storitvah. Predlog naj bi v javno obravnavo posredovali še letos, sprejem v državnem zboru pa na ministrstvu predvidevajo v prihodnjem letu.
Na vprašanja o tem, kakšne bodo spremembe predpisov in kako bodo zagotovili učinkovitejši nadzor in ustrezno stanje kurilnih naprav, nam na ministrstvu niso odgovorili. Navedli so le, da naj bi nadzor po trenutnem sistemu izvajali dimnikarji sami, da uporabnike o tej problematike sami ozaveščajo pred vsako kurilno sezono in da »iskreno obžalujejo, da nekaterim ni mar, kaj kurijo, oziroma se ne zavedajo posledic za ljudi in okolje«.
So nam pa na ministrstvu potrdili, da bodo uporabnike, ki nimajo opravljenih dimnikarskih storitev, po novem pozivali, da jih opravijo. »Gre za to, da želimo prebivalce, ki niso opravili storitev na malih kurilnih napravah, opozoriti na njihove obveznosti, ki so definirane v zakonu o dimnikarskih storitvah. Predvidevamo, da se bo večina odzvala in storitev opravila. Uporabnike bomo pozvali, naj zagotovijo izvedbo dimnikarskih storitev,« so nam pojasnili na ministrstvu. Zupanc to napoved ministrstva pozdravlja, a dodaja, da bo hkrati potreben tudi nadzor: »Mislim, da gre za dober prvi korak, ki bi lahko pri znatnem odstotku gospodinjstev deloval in jih spodbudil k naročilu dimnikarskih storitev. Predvsem pri tistih, ki morda sploh ne vedo, kakšne so njihove obveznosti in kako bi morali ravnati. Za ostale, recimo za tiste, ki predpise namerno kršijo, pa bo še vedno treba vzpostaviti učinkovit nadzor.«
