Na ministrstvu za naravne vire in prostor ter direkciji za vode trenutno vodijo 335-milijonski projekt naložb v protipoplavne ukrepe. Projekt je vreden približno osemkrat več, kot znaša običajni letni proračun za vse projekte vodne infrastrukture, od oskrbe s pitno vodo do protipoplavnih ukrepov. Gre tudi za daleč največjo naložbo v vsem slovenskem načrtu za okrevanje in odpornost ter edino, ki je neposredno usmerjena v blaženje posledic podnebnih sprememb.
In kaj tolikšna finančna injekcija pomeni za našo poplavno varnost? Ogromno. Iz veljavnega načrta za zmanjševanje ogroženosti pred poplavami izhaja, da za zmanjšanje poplavne ogroženosti na 61 območjih, ki so najbolj poplavno ogrožena v državi, potrebujemo skupno okoli 600 milijonov evrov. To pomeni, da bi lahko zgolj z denarjem iz načrta za okrevanje pred poplavami zavarovali več kot polovico najbolj tveganih območij.
A jih – kot kaže dosedanje ravnanje s projektom – žal ne bomo. Prvič zato, ker vsa sredstva sploh ne bodo romala tja, kjer so poplave za slovenske prebivalce najbolj ogrožajoče. Direkcija za vode je namreč v času ministrovanja Andreja Vizjaka pogodbe za razdelitev evropskih milijonov sklepala kar z občinami, kjer območij pomembnega vpliva poplav sploh ni, minister Uroš Brežan pa nato ob prevzemu funkcije teh poslov očitno ni niti prelistal. Smo spet pri izbiri med nepošteno izkušenimi in pošteno neizkušenimi politiki?
Očitno. Ekipa na ministrstvu in direkciji bodisi nima pojma, kaj počne s 300-milijonskim projektom, bodisi brezsramno laže. Drugače si preprosto ni mogoče razložiti dejstva, da so po tednih izmikanja našim vprašanjem, praznih odgovorov, krotovičenja dejstev in celo obtožb, da so naše dobesedne navedbe njihovih lastnih izjav neresnične, naposled dejali, da na naša novinarska vprašanja preprosto ne znajo odgovoriti. Kako so izbrali občine, s katerimi so sklenili sporazume o naložbah? Ne vedo. Zakaj v polovici izbranih občin ni območij pomembnega vpliva poplav? Ne vedo. Kdo je odgovoren za te odločitve? Ne vedo. Kaj se torej sploh dogaja s porabo tega denarja in ali bo šel v prave roke? Tudi tega – ne vedo. Ta trenutek nam, kot so sami priznali, v zvezi s 300-milijonskim projektom ne morejo dati niti ene verodostojne informacije.
Toda brez skrbi: »neposredno spodbujeni prav s časopisno objavo v Dnevniku« – ni za kaj! – se bodo zdaj na ministrstvu menda vzeli v roke. Brez heca. Minister Brežan nas je predvčerajšnjim obvestil, da je na podlagi našega poročanja odredil blazno resno stvar. Imenuje se: izredni notranji revizijski pregled. Stvar je celo tako zelo resna, da bodo zanjo potrebovali kar tri mesece, pravijo. In kaj bodo – razen tega, da bodo dajali izjave v stilu »zadeve do konca revizije ne moremo komentirati« – medtem dejansko počeli? Težko reči. Sploh ker se s področjem voda na ministrstvu v glavnem ukvarja ekipa, katere člane je mogoče prešteti na prste obeh rok. Bodo odgovornega za sklepanje 300-milijonskih pogodb nemara izbirali z izštevanko?
Očitno je, da je Brežanovi ekipi protipoplavni projekt ušel iz rok in da skušajo ta kaos na vsak način prikriti. Pri tem jim asistira tudi premier Robert Golob. Ko smo ga namreč pred dnevi pobarali, ali ve, kaj se mu dogaja v resorju za naravo, ni imel o protipoplavnih naložbah povedati absolutno ničesar. Če pri davčni reformi – menda že zaradi neustreznega komuniciranja – padajo glave, premier pri razmetavanju s 300 milijoni pravi le, da »pričakuje, da bo minister ukrepal skladno s svojimi pristojnostmi«. Očitno imajo Brežanovi srečo, da tudi tokratnega premierja – ki naj bi sicer zastopal zeleno politiko – resor za vode, naravo in kar je še takega ne zanima preveč.
