V celotnem domu prebiva 171 stanovalcev oziroma veliko preveč, da bi jim lahko zagotavljali dostojno življenje. Svetla točka so hiške, ki jih je dom kupil oziroma jih gradi v Divači in drugih primorskih krajih. Vanje bi se moralo do sredine prihodnjega leta preseliti 70 stanovalcev ter zaživeti dostojno in normalno življenje v manjših »družinah«. 

Nato se jim je zgodila Divača. V dvorani, kjer so med krajani čisto neopazno sedeli tudi stanovalci Doma na Krasu, njihovi skorajšnji sokrajani, so Divačani sporočali, da se novih sosedov bojijo, da jih je strah nasilja in nadlegovanja, da jih skrbi za lastno varnost in  da se bodo novi sokrajani prosto sprehajali po Divači, da jih ne bi radi gledali vsak dan in da se bojijo za svoje otroke. Od predvidenih 26 so jih pripravljeni sprejeti največ šest. 

Želja po boljšem življenju

»Ne skrbite, smo povsem normalni ljudje, jaz ne delam problemov, nisem nasilen. Upam, da nas sprejmete,« jim odgovarja Dino Čendak, ki v Domu na Krasu živi 18, mogoče 19 let. »Ne štejem let,« pravi, »življenje v domu je enolično, tukaj se staramo.« 

Ko ga vprašamo, kakšna usoda ga je pripeljala v Dutovlje, odvrne, da ne verjame v usodo, ampak v cilje. Njegov cilj je trenutno le eden: preselitev v stanovanjsko bivalno enoto v Divačo, v eno izmed štirih hišk, ki so jih namenili zanje. 

»Šel bi živet tudi v zasebno stanovanje, a nimam denarja za plačilo najemnine. Zdaj smo v sobi štirje, v hiši bi imel svojo sobo, sami bomo skrbeli za red in čistočo, sami bi kuhali. Še vedno pa bomo imeli zdravnika, psihiatra in drugo pomoč,« pripoveduje in večkrat prosi, naj novinarji sporočimo Divačanom, da jih nima kaj skrbeti. 

»Pričakovali smo sicer, da se lahko pojavi odpor, a ko sem prišla na srečanje v Divačo in naletela na množico ljudi, me je vendarle presenetilo,« pojasnjuje Andreja Rafaelič iz Inštituta Republike Slovenije za socialno varstvo. Z deinstitucionalizacijo oziroma zagotavljanjem kakovostnejših oblik življenja ljudem, ki jim je življenje obrnilo hrbet, se ukvarja že dolgo. Kot pravi, je predvsem zaradi stanovalcev teh zavodov nujno, da Slovenija krepkeje stopi po poti zapiranja posebnih zavodov. 

»Lahko bi naštevala pomen spoštovanja vseh konvencij, a bistvo so ljudje,« poudari. »Kdor vstopi v tako ustanovo, je oropan svoje prihodnosti in ga čaka socialna smrt. Izroči dokumente, pokažejo mu sobo, kjer bo spal s še petimi sostanovalci, ki jih nikoli prej ni videl. To ni pustolovščina v hostlu, ampak njegova prihodnost do nadaljnjega, v kateri drugi odločajo, kdaj se spi, kdaj se je, zelo hitro tudi o tem, kam se gre na sprehod. Takega življenja si nihče ne zasluži,« je neposredna. Kot doda, je sramotno za Slovenijo, da še vedno vzdržuje take zavode. 

Tragedija ljudi, ki so ostali sami

Vse to so razlogi, da z deinstucionalizacijo ne bi smeli več odlašati. Te so se sicer v Sloveniji lotili že zelo zgodaj, kmalu po letu 1960, v devetdesetih letih so si k nam iz ostalih držav prihajali ogledovat primere dobre prakse. Nato smo zaspali, deinstitucionalizacije nikoli zares do konca izvedli in danes nas prehitevajo države, kot sta Makedonija in Češka. 

S tem, ko smo tako zavlačevali z zaprtjem zavodov, smo si naredili medvedjo uslugo, je prepričana Andreja Rafaelič. »Z ohranjanjem teh institucij se je ustvarila fama, da gre za nevarne ljudi, pred katerimi moramo obraniti svoje otroke,« pravi. »Pa ne gre za nevarne ljudi, večinoma gre za zelo prijazne in dobre ljudi, ki se jim je v življenju zapletlo. Zelo pogosto gre za ljudi, ki nimajo svojcev in na katere so prijatelji pozabili. Njihova tragedija je, da so ostali sami,« razloži. 

Težko je pametovati,  kako se zdaj spoprijeti z divaško zagato, a sama   meni, da je rešitev le ena: čimprejšnja preselitev, da se domačini spoznajo z novimi prebivalci. Predvsem pa si Andreja Rafaelič  želi, da bi država sprejela strategijo deinstitucionalizacje, določila roke, do kdaj bomo to izvedli, in da to tudi uresničimo. Sredstva so, znanje tudi, je prepričana. 

Tudi vršilko dolžnosti direktorice Doma na Krasu Nevenko Ražman prvi odziv ni presenetil, preseneča pa jo, da se nestrpnost in nerazumevanje ne poležeta in da civilna iniciativa ne prisluhne njihovim argumentom. 

»Ne moremo privoliti v to, da tja namestimo samo štiri naše stanovalce, ostale hiše pa prodamo. Tako ne gre,« pravi in dodaja, da se zagotovo v Divačo ne bo preselilo 26 stanovalcev, kot so sprva načrtovali. Že zato ne, ker se tja marsikdo ne želi več preseliti. 

»Naproti lahko pridemo s tem, da v hiše za začetek preselimo najmanjše možno število stanovalcev in da četrto hišo namenimo za informacijsko točko. Prepričana pa sem, da čez leto dni teh stanovalcev nihče niti opazil ne bo. Kvečjemu bodo obogatili njihovo skupnost,« je prepričana.  

»Stanovalcem želimo omogočiti takšno bivanje, kot ga imamo tudi mi. Ko jih tukaj prebiva tudi po pet v sobi, to nikoli ne more biti dom. Njihovo življenje je vodeno, samopodoba nizka, ker mislijo, da niso sposobni sami poskrbeti  zase. V manjših skupinah v bivalnih enotah pa lahko ob naši delni  pomoči postanejo družinica, ki skrbi sama zase,« pripoveduje Ražmanova.

V domu že imajo pet bivalnih skupin, v Dutovljah, Sežani in Postojni. »Izkušnje so zelo dobre. Njihovo bivanje je povsem drugačno kot bivanje njihovih kolegov v institucijah. Obdelujejo vrt, sami gredo na nogometno tekmo, v knjižnico, k zobozdravniku, eni obiskujejo košarko. Oporo imajo, ko jo potrebujejo,« pripoveduje. 

Tudi v Divači je predvideno, da bodo za stanovalce skrbeli 24 ur na dan. »Skrbimo, da jemljejo redno predpisana zdravila, skrbimo, da imajo plačano zavarovanje, obiščejo zdravnika in psihiatra, da zdravo kuhajo, spodbujamo jih k gibanju,« našteva Nevenka Ražman. 

Nihče ne želi biti Divača

Sprejetost in dodatne prostore za bivanjske enote iščejo tudi drugje po Primorskem. V slovenski Istri so cene nepremičnin zanje previsoke, so pa zato našli dodatne prostore  v Novi Gorici, te dni so se za dodatno možnost namestitve pogovarjali v Renčah. 

Nevenka Ražman priznava, da so se tja peljali s strahom, a vračali veseli, saj so doživeli povsem drugačen sprejem. Vse je za nekaj dobro in noben kraj si ne želi postati tako omadeževan, kakor je trenutno Divača.