Za njimi se je krvodajalske akcije v Zagorju tistega dne udeležilo še okrog 150 drugih darovalcev, od gospodinj do gimnazijskih profesorjev in rudniških funkcionarjev ter drugih delavcev.
Boštjan Novak, ki na Rdečem križu Slovenije bedi nad krvodajalstvom, poudari, da se je s krvodajalsko akcijo v Zagorju ustoličilo prostovoljno, anonimno in brezplačno darovanje krvi. »Vedeti namreč moramo, da so bili začetki darovanja krvi v Sloveniji plačljivi. Kri so največkrat darovali zdravniki ali drugo medicinsko osebje, a to niso bile organizirane množične akcije, temveč bolj posamezna darovanja. Leta 1945 je bilo registriranih 799 krvodajalcev, leta 1952 11.694. Po vojni, ko je povsod vladalo pomanjkanje, so krvodajalci v zameno za kri dobili živilske karte, s katerimi so lahko kupili moko, maslo, sladkor, olje ... Kasneje so uvedli plačilo v denarju, vsega skupaj nekaj dinarjev, a ker so potem ljudje prepogosto prihajali darovat kri in se zato iztrošili, so v zdravstvenem komiteju odločili, da mora krvodajalstvo postati prostovoljno, anonimno in solidarno, ter to idejo razširili po vsej Jugoslaviji. Občine in podjetja so kar tekmovali, kdo bo imel več krvodajalcev,« nas sogovornik vrne v čas pred 70 leti.
Zadnja leta kri daruje okrog 65.000 Slovencev na leto, od prvih rudarjev in do konca lanskega leta je bilo odvzemov krvi krvodajalcem več kot šest milijonov. Nekateri so kri dali zgolj enkrat, drugi večkrat, vitezi krvodajalstva več kot stokrat. Med darovalci je moških za dve tretjini, tretjina je žensk. Zadnji dve koronski leti sta pustili posledice tudi pri krvodajalcih, a Novaka številka iz letošnjega januarja navdaja z upanjem. Krvodajalstvu se je namreč samo v enem mesecu pridružilo 771 novih, predvsem mladih krvodajalcev, kar je največ v zadnjih treh letih. Nekoliko v šali, v resnici pa precej zares Novak omeni, da je krvodajalstvo edini del zdravstva, kjer ni čakalnih dob, zato vse vabi, da zavihajo rokave.
Darovana kri ne more čakati v zalogi, porabiti jo morajo v nekaj dneh, zato terenske krvodajalske akcije potekajo skoraj sleherni delovni dan od 3. januarja do 31. decembra. Letos se jih bo v različnih krajih zvrstilo 395, na enajstih centrih za transfuzijske službe še najmanj 800. Za eno srčno operacijo je potrebnih šest darovalcev, za presaditev jeter 20, za težke ponesrečence tudi 100, zato vsak dan potrebujemo okrog 350, vsak teden 1800 in vsak mesec 8000 krvodajalcev. »Zato gre pohvala vsem, ki si vzamejo čas za krvodajalsko akcijo, ki pustijo službo, ko dobijo nujen klic transfuzijske službe, in potem 53 minut odsedijo na krvodajalskem stolu. Nikoli namreč ne vemo, kdaj bomo kri potrebovali sami,« pravi Novak, ki se hkrati zahvaljuje okrog 2000 prostovoljcem, ki skrbijo, da krvodajalske akcije lahko izpeljejo. Poleg njih jim pomagajo tudi šolski hišniki in hišniki kulturnih domov, vodstva šol, učitelji športne vzgoje ...
Vsaj nekaj sto Slovencev raje kot doma kri daruje v Avstriji, kjer za to lahko dobijo plačilo. Naj ob tem pojasnimo, da tudi avstrijski Rdeči križ in javni zdravstveni sistem krvodajalstva ne nagrajujeta s plačilom, se pa pri naših severnih sosedih s tem ukvarja nekaj zasebnih centrov. Ti iz krvne plazme izdelujejo zdravila. »Gre za farmacevtski posel, kjer težko govorimo zgolj o dobroti in solidarnosti. Seveda teh ljudi ne obsojam, si pa vsi skupaj želimo, da bi pri nas krvodajalstvo za vedno ostalo prostovoljno in brezplačno, saj je le to porok za varno zbrano kri – da ljudje ne darujejo iz materialističnih vzgibov in zaradi denarja morda zamolčijo kakšno bolezen ali težavo. Pionir slovenske transfuzijske medicine dr. Edvard Glaser je dejal, da je krvodajalstvo odsev narodovega zdravja in splošne družbene klime. Če je družba zdrava, bo solidarna, in dokler bodo krvodajalske akcije lepo obiskane, bomo Slovenci zdrav narod,« meni Novak.
Nadaljevanje v tiskani izdaji ali mobilni aplikaciji Nedeljskega dnevnika
Parkiranje ladje je kot akcijski film
Še več zanimivih člankov – denimo o tem, kako smo preživeli dan s pomorskimi piloti, ki pomagajo poveljnikom, da ladjo varno pripeljejo do priveza v koprskem pristanišču, kako so se pred dnevom žena na Šentviški planoti na Tolminskem srečale vse generacije žensk in deklet, kaj svetuje učitelj leta 2022 Uroš Ocepek glede premagovanja učnih težav dijakov, kakšen je bil uvodni »promet« na novi telefonski številki 111, kjer nudijo informacije glede prostih družinskih zdravnikov, kako je nastala prva domača gazirana brezalkoholna pijača Cockta ... – pa v tokratni tiskani izdaji Nedeljskega dnevnika pri vašem prodajalcu časopisov ali na mobilni aplikaciji Nedeljski dnevnik.
