Otroci niso nič krivi, ne moremo jih kriviti za odločitve njihovih staršev ali odločitve njihovih držav. Pogosto so otroci (priseljencev), ko so pri nas leto ali dve, že povsem enakopravni, z njimi naredimo velike korake naprej, jih naučimo jezika. Že leta pa opažam drug, večji in kompleksnejši problem. Sprašujem se, ali naša država sploh želi, da bi te družine, ti otroci, ki so že toliko dosegli, ostali pri nas. Sprašujem se, ali država kaj naredi za to, da bi staršem teh otrok olajšala zaposlitev.

Nimamo delavcev, hkrati pa vse naredimo za to, da se tudi ti, ki so, ne morejo tu dolgoročno zaposliti. S tem primerom se trenutno ukvarja moja žena, ki vodi enega večjih zavodov. Ne morejo dobiti kuharja, ker zanj zahtevajo skorajda odlično znanje slovenskega jezika. Birokracija nas ustavlja in ubija, država za podaljšanje delovnega dovoljenja zahteva toliko, da te družine odidejo naprej na Nizozemsko, v Nemčijo … in otroci z njimi. Ti otroci bi lahko družbi veliko vrnili, a ne dobijo priložnosti, ker se zgolj selijo naprej.

Tudi sam sem priseljenec, vem, koliko težav sem imel na začetku, vem pa tudi, koliko danes tej družbi vračam. Iz lastne izkušnje torej trdim, da nam ti otroci lahko veliko vrnejo, če jim danes pomagamo, če jim damo priložnost, če se z njimi ukvarjamo. Stari rek pravi: ko odpremo šole, zapremo zapor. In to drži, brez možnosti šolanja in vključevanja bodo ti otroci nekoč na cesti, v nezdravi družbi, torej državi v breme, in ne v korist. Ne trdim, da moramo vse narediti zanje, da njim ne bo treba nič. Ne, tudi potruditi se morajo. A vsaj ne otežujmo jim stvari. x Nedeljski dnevnik