Novinarstvo je v skrajnih situacijah, kot je vojna, vedno na preizkušnji. To velja tako za točnost poročanja kot za osnovne postulate novinarstva, kot so težnja po nepristranskosti. Še posebej to velja za konflikte, v katere je vpletena novinarjeva država ali ko je ena od vpletenih držav poročevalcu blizu. Spomnimo se samo, kako je bilo pri nas pred 32 leti v vojni za Slovenijo. Ali kasneje, kako je bilo mnogim novinarjem in medijem na Hrvaškem, v Bosni ali v Srbiji v času spopadov, ko so vpletene države počele tudi mnoge sporne stvari in zakrivile sporne poteze ter ko je prišlo tudi do vojnih zločinov. Ali pa navsezadnje ameriški mediji, ko je šlo za Vietnam in kasneje Irak ali Afganistan, kjer so bili novinarji sestavni del enot, kar je bila namerna strateška odločitev z vidika nadzora in omejevanja novinarskega poročanja.

V vojni je – vedno ali praviloma – nekdo žrtev in nekdo agresor. Toda moramo se zavedati, da tako žrtev kot agresor poskušata vplivati na mnenje in informacije. Tudi žrtev poskuša pridobiti mednarodno naklonjenost s potezami, strategijami, ki niso vedno najbolj točne, če gledamo z vidika posredovanih informacij. To, kar sedaj spremljamo v Ukrajini, je nov tip vojne tudi z vidika, kaj se dogaja na medijskem področju: gre za vseobsegajoč poskus medijskega vplivanja na svetovno javnost prek vseh kanalov in tehnologij, od dronov do nagovorov na različnih prireditvah ali podelitvah nagrad do seveda vseprisotnih družbenih omrežij. Ta so z nami deset, dvanajst let, zdaj, v času vojne v Ukrajini, pa je njihova uporaba posebej opazna.