Seveda pa se lahko moramo vprašati, kakšno hrano duha konzumiramo namesto knjig. Kaj ponuja veletok digitaliziranih vsebin, ki je preplavil in preglasil tisto, kar sta človek in družba nekoč dobivala iz knjig. Stvar ni nedolžna, če si priznamo, da gre v največji meri za korporativne vsebine, v katere navidezno brezplačnost ali cenenost so zapakirani interesi, ki se jih odjemalci ne zavemo v realnem času. Vse, kar použijemo na tak način, nam nekaj podtika ali prodaja. Produkte, ideje, še najraje pa oboje. Algoritmi, ki razumejo naše najgloblje vzgibe, izbirajo vsebine, ki kar najdlje zadržijo našo pozornost. Pitajo nas z enoličnimi podobami ekscesa, nasilja, seksa ter polarizirajočimi vsebinami, ki se jim podobno kot čokoladi težko upremo. Če želimo biti opaženi, všečkani ali srčkani, moramo tudi sami postati takšni. Pogubna enačba takšne tiranije algoritmov pa je konec dneva povsem preprosta: več digitalnih fekalij ko požremo, več pozornosti so poželi, več marketinga so prodali, boljša so četrtletna poročila podjetij, ki trgujejo z našo pozornostjo. In našo neumnostjo. Več terabajtov vsebin in vse večja pretočnost naših naprav ne pomenita več širine, več izbire ali več svobode, kvečjemu več skrajnega enoumja, maskiranega v svobodno izbiro črnega petka. Pismenost, ki naj bi osvobajala duha, tratimo v tovarnah spretno ustvarjene, predvidljive, v ciljne skupine popredalčkane človeške neumnosti – valute prihodnosti, ki tistim, ki jo posedujejo, pomaga prodati vse: od laka za nohte do novega argentinskega predsednika.  Delo