Vlada je včeraj sprejela tri dokumente na področju obrambe, s katerimi osvežuje obstoječe doktrinarne dokumente. Prilagaja jih glede na nove geopolitične in obrambno-varnostne okoliščine v svetu, osvežuje pa jih tudi v luči novih zavez članic Nata za obrambne izdatke.
Vse tri dokumente povezuje predvidevanje, da se bo obrambno-varnostni sistem soočal z grožnjami na različnih ravneh, ne le z grožnjami, povezanimi z ozemeljsko nedotakljivostjo državnega ozemlja. Hkrati je razvidno, da se Slovenija noče zanašati zgolj na kolektivno varnost severnoatlantskega zavezništva, temveč bi rada okrepila tudi lastne zmogljivosti za obrambo svojega ozemlja. V strategijah pa sledi še enemu evropskemu in Natovemu trendu: želji po sodelovanju v skupnih nabavah orožja, od česar naj bi zaradi nižjih cen imele koristi tako države kot zaradi predvidljivosti naročanj tudi sama obrambna industrija.
Nujnost prilagajanja
različnim trendom
V novi obrambni strategiji, enem od treh sprejetih dokumentov, avtorji uvodoma ugotavljajo, da mora obrambni sistem težiti k večji proaktivnosti zaradi spreminjajočega se in negotovega mednarodnega varnostnega okolja ter vse pogostejšega pojavljanja novih varnostnih tveganj. Spremembe v mednarodnem okolju pa se niso zgodile šele z rusko invazijo na Ukrajino pred dobrima dvema letoma, ugotavljajo, ampak se dogajajo že vse od leta 2010, in sicer na območjih Bližnjega vzhoda in severne ter podsaharske Afrike, kjer prevladujejo lokalne in regionalne asimetrične grožnje, ki predstavljajo vir groženj tudi za Evropo. Vir nevarnosti predstavlja tudi dogajanje na zahodnem Balkanu in Kavkazu.
Zaradi vse večjih groženj strategija poudarja prilagodljivost in odzivnost, povečanje obsega, spektra in vzdržljivosti obrambnih zmogljivosti ter njihovo pogostejšo uporabo. Da bo obramba ostala ustrezna, se morata obseg in struktura obrambnih zmogljivosti učinkoviteje prilagajati prihodnjim varnostnim, demografskim in tehnološkim trendom. Prilagajanje pa mora biti pravočasno, saj se bo le tako ohranila verodostojnost Slovenije v okviru kolektivne in skupne obrambe, so še opozorili v strategiji.
Uskladitev s finančnimi cilji Nata
Za uspešno prilagajanje so potrebna tudi dodatna sredstva za obrambne namene. Tako obrambni minister Marjan Šarec kot premier Robert Golob sta v preteklosti že napovedala povečanje obrambnih izdatkov; Golob je ocenil, da bi dva odstotka lahko dosegli do leta 2030. Zato ne čudi, da obrambna strategija vključuje zavezo države, da bo zagotavljala takšno rast finančnih sredstev, da bo mogoče tako po obsegu kot po strukturi vzpostaviti takšne obrambne sile, da bodo sposobne braniti državo tudi v najtežjih obrambno-vojaških scenarijih.
Posebej omenjajo doseganje Natovega novega cilja dveh odstotkov BDP za obrambne izdatke, kar ni več zgornja, ampak spodnja meja. Slovenija je ta čas še zdaleč ne dosega, saj za obrambo namenja 1,33 odstotka BDP. »Z zagotavljanjem dodatnih in zadostnih finančnih sredstev za delovanje družbe in države v miru, krizi, izrednem stanju in vojni se bo krepila celovita pripravljenost obrambnega sistema,« je zapisano v strategiji, ki sredstva obljublja tudi za povečevanje civilne pripravljenosti in odpornosti države ter družbe, saj se bosta tako povečali učinkovitost obrambnega sistema Slovenije ter kolektivna odpornost Nata in Evropske unije.
Kako bo vojska delovala
in se razvijala?
Prilagoditev obrambne strategije, vojaške strategije in strategije civilne obrambe ni povezana zgolj s spremenjeno resolucijo o strategiji nacionalne varnosti Slovenije, temveč tudi s spremembami na ravni EU in Nata. Sedemindvajseterica bi rada okrepila obrambno odpornost in solidarnost članic, Nato pa se vse bolj osredotoča na obrambo lastnega ozemlja v luči pretečih nevarnosti ruskega imperializma. Včeraj sprejeta vojaška strategija je dokument, ki določa izvajanje obrambne strategije s pomočjo Slovenske vojske. Cilj vojske je pomagati vzdrževati odvračalno držo Nata, ščititi ozemlje Slovenije, prispevati k mednarodnemu miru, varnosti in stabilnosti ter okrepiti večplastno odpornost države in družbe, določa ta krovni dokument.
Strategija opredeljuje vojsko kot vojaški instrument moči in najmočnejši ter skrajni instrument moči države za zavarovanje svobode, suverenosti ter prostorske celovitosti Slovenije, opredeljuje pa jo tudi kot povezovalko in gradnik kohezivnosti družbe, domovinskih čustev, nacionalne volje ter nacionalne odpornosti. Da bi vojska lahko izpolnila svoje dolžnosti, dokument predvideva, da bo razvijala svoje taktične zmogljivosti in delovala večinoma v kopenski domeni, podprta z elementi iz kibernetske, zračne, vesoljske in pomorske domene. Hkrati bo za uspeh vojske poleg materialnih danosti pomembno tudi kadrovsko popolnjevanje vojske z ljudmi visokega znanja, ki se tudi nenehno izobražujejo.
»Kadre bomo kontinuirano razvijali in tako krepili njihovo kognitivno moč za odpornost in odzivanje na sodobne grožnje ter nadzor nad daljinsko vodenimi, robotiziranimi in avtonomnimi bojnimi sistemi. Krepitev profesionalizma bo kontinuiran proces,« piše v strategiji. Ta sicer za vojsko predvideva, da bo ob zaostrovanju varnostnih razmer izvajala naraščanje in mobilizacijo, neposredno grožnjo slovenskemu ozemlju pa bo preprečevala s pomočjo partnerjev in pravočasno razmestitvijo povečanega obsega sil.
