Čeprav odločba arbitražnega tribunala stalnega arbitražnega sodišča v Haagu s slovenskega zornega kota ni idealna, verjamem, da bo Slovenija vztrajala, da jo je treba uresničiti. Ponavljala bo, da je razsodba arbitražnega sodišča dokončna in pravno zavezujoča ter da določa mejo med državama, skladno s sporazumom o arbitraži, pri oblikovanju in uveljavitvi katerega je imela pomembno vlogo Evropska unija. Zlasti bo Slovenija poudarjala, da je bilo sprejetje arbitražnega sporazuma, s katerim se Hrvaška in Slovenija zavezujeta, da bosta spoštovali odločitev arbitražnega sodišča, ključen pogoj za polnopravno hrvaško članstvo v EU in da ta sporazum ni le bilateralen dokument. Zato Slovenija trdi, da enostranski odstop Hrvaške od tega sporazuma ni mogoč. Na drugi strani Hrvaška, skladno s soglasno odločitvijo sabora, sporoča, da je odločitev arbitražnega tribunala ne zavezuje. Zatrjuje, da je iz arbitražnega procesa izstopila, ker je Slovenija s svojim nedopustnim ravnanjem »kompromitirala« arbitražo, ki ji hrvaška država ne more (več) zaupati. Hrvaške ni prepričala (predhodna) delna odločba arbitražnega tribunala, da lahko nadaljuje z vsebinskim odločanjem v novi sestavi (po odstopu slovenskega in hrvaškega arbitra, namesto katerih je sodišče imenovalo nova), čeprav Hrvaška v postopku ni več sodelovala. Hrvaška trdi, da je zlasti sporna ugotovitev, da kršitev arbitražnega postopka, za katero je odgovorna Slovenija in mora zato plačati stroške postopka, ni bistvena ter da zato arbitražni tribunal lahko nepristransko sprejme odločitev, ki bo za obe strani obvezujoča.
Nujno bo sodelovanje med državama
Tudi če bi obe državi sprejeli razsodbo arbitražnega sodišča, bi njeno uresničevanje in dokončna določitev meje med Slovenijo in Hrvaško zahtevala čas, verjetno precej časa, ter sodelovanje in dogovarjanje med državama. Hrvaška v sodelovanje v tem procesu ne bo zlahka in hitro privolila. Če bo Slovenija želela uresničiti odločbo arbitražnega tribunala in prepričati Hrvaško, da bo sodelovala, bo morala pridobiti podporo in zaveznice v EU ter mednarodni skupnosti. To ne bo enostavno. Potrebna bosta napor ter politična in diplomatska spretnost, čeprav se zdi, da je ključen slovenski argument, da je treba mednarodno pravo in mednarodnopravno prevzete obveznosti spoštovati, sam po sebi dovolj tehten, da ga bodo EU, mednarodna skupnost in večina držav sprejeli in podprli. Pričakovali bi, da se bodo v demokratičnih državah, ki razglašajo vladavino prava, vse institucije in velika večina posameznikov strinjali, da je treba odločitve sodišč spoštovati in jih uresničiti, četudi nam niso všeč in se z njimi ne strinjamo. Vendar v praksi države, čeprav se sklicujejo na mednarodno pravo in razglašajo vladavino prava, predvsem sledijo svojim interesom – zlasti tistim, ki jih opredelijo kot nacionalne. Konkretni interesi posameznih držav bodo tako vplivali na njihova stališča do odločbe arbitražnega sodišča o meji med Slovenijo in Hrvaško.
Ne glede na vse mora Slovenija vztrajati pri uresničevanju arbitražne odločbe in poudarjati, da je to edina realna rešitev. Seveda se bo treba s Hrvaško dogovoriti o načinu njenega uresničevanja. Mogoče se bosta državi celo strinjali o posameznih popravkih določene meje, ki bodo olajšali življenje ljudi ob njej.
Razglasitev odločbe arbitražnega tribunala stalnega arbitražnega sodišča o meji med Republiko Hrvaško in Republiko Slovenijo je bila pomemben dogodek, ki ga v Sloveniji razglašamo za zmago mednarodnega (javnega) prava in realno možnost za razrešitev mejnega spora med državama. Slovenski politiki in strokovnjaki poudarjajo, da gre za kompromisno odločitev, ki ne pomeni slovenske ali hrvaške zmage in s katero nobena stran ni v celoti zadovoljna. Vseeno jo nekateri mediji (na primer BBC) zaradi določitve meje v Piranskem zalivu in slovenskega stika z mednarodnimi vodami razglašajo za slovensko zmago. Po mnenju analitikov razsodba objektivno krepi položaj Slovenije. Zato bo hrvaški politiki to odločitev arbitražnega sodišča še težje sprejeti.
Kot pravnik in politolog arbitražno odločbo o meji med Slovenijo in Hrvaško ocenjujem kot celovit, pravno utemeljen in uravnotežen dokument, ki razrešuje mejne probleme in določa državno mejo. Arbitrom lahko priznamo, da so svoje delo temeljito opravili, da so sledili arbitražnemu sporazumu in uporabili opredeljene kriterije ter svoje odločitve obrazložili. To je zlasti pomembno pri kreativnih novih rešitvah, kot je določitev stika (junction) slovenskih teritorialnih voda z mednarodnimi vodami. Mogoče v posameznih segmentih arbitražnemu tribunalu lahko očitamo, da je bil pri svojem delu in odločanju birokratski, kar je pogosto značilno za mednarodne in tudi druge institucije. Arbitri se namreč niso odločili, da bi obiskali kritične točke, sami preverili specifično situacijo in se morebiti celo pogovorili z ljudmi, ki živijo ob meji in jih je določitev meje najbolj prizadela. Obiski na lokacijah bi jim omogočili oblikovanje optimalnih rešitev, ki bi bile za posamezna okolja in prizadete posameznike najbolj prijazne in logične. Toda ne glede na vse, ponavljam, mora Slovenija vztrajati pri uresničevanju arbitražne odločbe. To bi bilo v skladu z mojim upanjem in nasvetom, naj državi sodelujeta ter pri tem upoštevata potrebe, interese in želje ljudi, zlasti prizadetih posameznikov, družin in skupnosti, ki živijo ob meji.
Pri ocenjevanju posameznih rešitev v arbitražni odločbi je treba upoštevati, da so posledica gradiv, ki sta jih predložili državi, ter njunih pojasnil in nastopov pred tribunalom. Pomembno je, kako sta državi pojasnjevali in utemeljevali rešitve, ki sta jih predlagali, ter kako sta odgovarjali na trditve in zahteve nasprotne strani ter na vprašanja arbitražnega tribunala. Ker o poteku postopka pred arbitražnim tribunalom vem premalo, lahko kot primerne ocenim le slovensko strategijo in gradiva.
Za Slovenijo mogoče niso bili optimalni navajanje in uporaba zgodovinskih in prostorskih argumentov ter premalo podrobna in celovita predstavitev konkretnih življenjskih problemov ter potreb prebivalcev ob meji. Pri utemeljevanju slovenskih predlogov za določanje meje po mejnih rekah bi kazalo bolj poudariti zgodovinsko mejo na Mirni, zgodovinske meje katastrskih občin, predloge administrativne ureditve države SHS ob koncu prve svetovne vojne in dogajanja po drugi svetovni vojni ter argumentacijo za uveljavljene rešitve v pariški mirovni pogodbi, ko je pri določanju jugoslovansko-italijanske državne meje Slovenija izgubila del etničnega ozemlja zaradi uravnoteženega obravnavanja Italije in Jugoslavije ter jugoslovanske oziroma slovenske manjšine v Italiji in italijanske manjšine v Jugoslaviji, ki je večinoma živela na ozemlju današnje Hrvaške. S temi argumenti bi poleg predlogov za mejno črto po sredini mejnih rek lahko utemeljili tudi predloge za priključitev nekaterih zaselkov na levem bregu Dragonje Sloveniji.
Na odločitev arbitražnega sodišča je vplivala tudi »prisluškovalna afera«, ki je razkrila neprimerno ravnanje in komunikacijo med slovenskim arbitrom in agentko. To afero je Hrvaška, ki očitno s takratnim postopkom in pričakovanimi rezultati ni bila zadovoljna, uporabila kot povod in argument, da je sprejela odločitev o enostranskem izstopu iz arbitraže, ki jo je razglasila za »kontaminirano«. Mogoče bi se takrat Slovenija lahko odločneje odzvala in opozorila tudi na hrvaške kršitve postopka.
Hrvaška čim prej v schengensko območje
Slovenija se mora lotiti pripravljanja in sprejemanja zakonodaje, ki bo potrebna za uresničevanje arbitražne odločbe. Hkrati se mora osredotočiti na diplomatsko in politično aktivnost v bilateralnih odnosih s Hrvaško, v EU in mednarodni skupnosti, s katero bo krepila podporo za uresničevanje odločbe in ustvarjala pogoje za njeno uresničitev. Ob tem je treba poudariti, da je lahko takšno reševanje sporov najboljši zgled za reševanje tudi drugih problemov v širši regiji. Ob močni evropski in mednarodni podpori (in trajnemu pritisku) se zdi bolj verjetno, da bo Hrvaška privolila v uresničevanje arbitražne odločbe.
Drugače kot drugi menim, da je v tem trenutku najprimernejša strategija in verjetno najbolj učinkovita rešitev za večino navedenih problemov prizadevanje, da se Hrvaška čim prej polnopravno vključi v schengensko območje. To bi pomenilo, da bi slovensko-hrvaška meja postala notranja evropska meja. Tako bi pragmatično rešili večino problemov, s katerimi se srečujejo prebivalci na obeh straneh meje, in najbolj olajšali njihovo življenje in sožitje ter okrepili dvostransko sodelovanje, ki ga zdaj ovira meja.
