Sredi junija 2020 se je vrhovno tožilstvo na svojih spletnih straneh pohvalilo, da je na vrhovnem sodišču uspelo s precedenčnim stališčem, ki je skoraj popolnoma zaprlo dostop javnosti do sodnih odločb na področju kazenskega sodstva. Vrhovno sodišče je pritrdilo, da je primarna pravna podlaga pri odločanju o tovrstnih zahtevah zakon o kazenskem postopku in ne zakon o dostopu do informacij javnega značaja. Večina sodišč je takšno stališče sprejela z odprtimi rokami in začela množično zavračati dostop tako do prvostopenjskih kot tudi do pravnomočnih drugostopenjskih sodb, pri čemer so šli nekateri celo tako daleč, da z javnostjo niso hoteli več deliti sodb niti v postopkih, ki jih je javnost spremljala. Tako so predstavniki javnosti lahko v celoti spremljali posamezna sojena in tudi izreke sodb, saj so sojenja že po ustavi javna, pisne obrazložitve sodb pa so ostale skrite pred očmi javnosti. Od nekaterih sodišč po novem ni bilo mogoče dobiti niti anonimiziranih pravnomočnih sodb, čeprav jih sodstvo za potrebe poenotenja sodne prakse tudi samo javno objavlja.
Po eni od takšnih zavrnitev, ki ji je pritrdil tudi urad informacijske pooblaščenke, smo se na Dnevniku s tožbo proti državi obrnili na upravno sodišče, ki je zavrnitev sodišča in informacijske pooblaščenke razveljavilo, ljubljansko sodišče pa je naši prošnji v ponovnem odločanju ugodilo.
Odločali po napačnem zakonu
Šlo je za kazensko zadevo goljufije in pranja denarja, v kateri smo mediji in druga zainteresirana javnost lahko spremljali sojenje in izrek zaporne kazni obtoženemu, ki se je nato pritožil še na višje sodišče. Višje sodišče je sodbo potrdilo, vendar pa na ljubljanskem okrožnem sodišču niso želeli izročiti niti anonimizirane (brez osebnih podatkov vpletenih) obrazložitve drugostopenjske sodbe. Na podlagi precedenčnega uspeha vrhovnega tožilstva so ocenili, da lahko sodišče z javnostjo deli le skop izrek, da je sodba potrjena, ne pa vsebinske obrazložitve, ki je v pritožbah ključna. Podobno so ravnala tudi nekatera druga sodišča.
Upravno sodišče je v sodbi odločilo, da ljubljansko sodišče o naši zahtevi ne bi smelo odločati po zakonu o dostopu do informacij javnega značaja, temveč po zakonu o kazenskem postopku. Posledično bi moral o naši zahtevi odločiti predsednik sodišča (ali kdo po njegovem pooblastilu) in ne uradna oseba za dostop do informacij javnega značaja. Še več, zaradi uporabe napačnega zakona, po mnenju upravnega sodišča informacijska pooblaščenka niti ni bila pristojna za odločanje o naši pritožbi. Upravno sodišče je zato razveljavilo obe odločitvi, v ponovljenem odločanju pa so na ljubljanskem okrožnem sodišču naši prošnji ugodili.
Želja po večji transparentnosti
V vmesnem času je novela zakona o kazenskem postopku že prinesla novo določilo, po katerem lahko ne glede na omejitve zakona o kazenskem postopku »vsakdo ustno ali pisno zahteva od organa, da mu omogoči dostop do informacij javnega značaja v posameznih kazenskih zadevah«, kar naj bi vplivalo na nekoliko bolj transparentno delovanje sodstva.
Prav transparentnost je v svojem strateškem programu poudaril tudi novi predsednik vrhovnega sodišča Miodrag Đorđević: »Zavedam se pomena transparentnosti delovanja, ki sodiščem zagotavlja zaupanje in spoštovanje javnosti, hkrati pa spodbuja oblikovanje pozitivne podobe o sodstvu. Sodstvo kot porok pravičnosti mora namreč uživati zaupanje javnosti, če naj bo uspešno pri uresničevanju svojega poslanstva. Zaupanje v sodstvo pa se gradi predvsem na zaupanju posameznemu sodniku, tako na kvaliteti njegovih sodb kot na njegovem ravnanju v poklicnem in zasebnem življenju,« je v svojem programu zapisal Đorđević, ki je sredi februarja prevzel vodenje slovenskega sodstva.
