Doktorico prava, ki bo v Strasbourgu nasledila Marka Bošnjaka, je že od samega začetka študija prava na ljubljanski pravni fakulteti najbolj zanimalo mednarodno pravo. Zato ne čudi, da se je takoj po diplomi zaposlila na zunanjem ministrstvu, kjer pa je ostala le kratek čas. Na povabilo lani preminulega diplomata in profesorja Boruta Bohteta se je kot asistentka vrnila na pravno fakulteto, kjer je pod Bohtetovim mentorstvom tudi doktorirala, vmes pa je kot asistentka sodelovala tudi s kasnejšim predsednikom republike in pomočnikom generalnega sekretarja Združenih narodov za politične zadeve Danilom Türkom. Že od leta 2015 je na pravni fakulteti predstojnica katedre za mednarodno pravo, trenutno pa je mentorica tudi slovenski sodnici na mednarodnem kazenskem sodišču Beti Hohler, ki pod njenim okriljem pripravlja doktorsko disertacijo. Strokovnjakinja za mednarodno pravo, ki ji poleg znanja in izkušenj naši sogovorniki pripisujejo tudi prodornost in delovno vnemo, je bila v različnih vlogah dejavna tudi pri reševanju mejnega spora s Hrvaško. Nekaj časa je bila del ekipe odvetnikov za Slovenijo v arbitražnem postopku, vendar je ekipo zapustila po zaključku prve faze postopka, ki se je končal s predajo slovenskega memoranduma tribunalu.

Kršitve pravic zaradi podnebnih sprememb

Kljub temu da je prvenstveno strokovnjakinja za mednarodno pravo, je strokovno več kot usposobljena za sojenje na ESČP. Ne le zato, ker so človekove pravice tako in tako pomemben del mednarodnega prava, temveč tudi oziroma predvsem zaradi izkušenj, ki si jih je nabrala kot članica odbora za človekove pravice pri Združenih narodih. Širši javnosti morda nekoliko manj znani odbor sestavlja 18 strokovnjakov, ki odločajo o tematsko podobnih vprašanjih kot ESČP, le da vloge prejemajo z vsega sveta. V trenutni sestavi ESČP je kar nekaj sodnikov, ki so bili v preteklosti člani odbora, za mesto v odboru, ki je nazadnje pripadlo Sancinovi, pa se je potegoval tudi nekdanji slovenski sodnik pri ESČP Boštjan M. Zupančič. Ta je takrat z izjemno spornimi izjavami (med drugim je Simone Veil razglasil za največjo morilko vseh časov) Sloveniji skoraj zaprl vrata v odbor, nazadnje pa je Sloveniji uspelo s kandidaturo Vasilke Sancin, ki je bila takrat tudi mednarodno že uveljavljeno ime.

V času, ko je bila članica odbora, je soodločala v odmevnih zadevah Billy in ostali proti Avstraliji ter Teitiota proti Novi Zelandiji. V obeh primerih je šlo za zatrjevanje kršitev človekovih pravic zaradi razmer, ki jih povzročajo podnebne spremembe. V avstralskem primeru je odbor presodil, da so oblasti s svojim neukrepanjem kršile varstvo državljanskih in političnih pravic pritožnikom in njihovim otrokom z avstralskega otočja Torres Strait, kjer dvig gladine morja že vpliva na življenje domačinov. V drugem primeru pa je odbor sprejel za prihodnost pomembno stališče, da – če poenostavimo – prisilno vračanje migrantov v okolje, kjer je njihovo življenje ogroženo zaradi podnebnih sprememb, lahko pomeni kršitev mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah. Obe odločitvi sta bili pomembna podlaga za lansko odločitev ESČP, ki je ugodilo pritožbi Babic za varstvo podnebja in ugotovilo, da Švica ni storila dovolj za znižanje emisij toplogrednih plinov, zaradi česar je kršila evropsko konvencijo o človekovih pravicah.

Na ESČP že odločala o Bavčarju

Čeprav je v odboru postala celo podpredsednica in bi v novem mandatu po nepisanem pravilu lahko računala na položaj predsednice, pa ji je drugi mandat zaradi domačih političnih igric spolzel skozi prste. Za drugi štiriletni mandat se je prijavila na razpis, vendar je njena kandidatura ostala v predalu tretje Janševe vlade. Tedanja vlada postopka imenovanja enostavno ni izpeljala (zakaj, niso nikoli pojasnili), tako da je vmes potekel rok za vložitev kandidatur. Po zamenjavi oblasti je Golobova vlada z dvomesečno zamudo njeno kandidaturo vendarle posredovala naprej, vendar je bilo za njeno imenovanje že prepozno.

Kot ad hoc sodnica ESČP (gre za sodnike, ki v posameznih primerih nadomeščajo sodnike ESČP) je v Strasbourgu že sodila – odločala je v primeru Bavčar proti Sloveniji. Sodniki ESČP so pred dvema letoma pritrdili Bavčarju v delu, da je nekdanji pravosodni minister Goran Klemenčič s svojo izjavo, da bodo letele glave, če bo Bavčarjev primer na sodišču zastaral, kršil domnevo Bavčarjeve nedolžnosti. Sodišče je Bavčarju odškodnino prisodilo s šestimi glasovi za in enim proti, glas proti pa je bil prav glas Vasilke Sancin, ki je spisala tudi delno odklonilno ločeno mnenje. V njem je poudarila, da je voditelj oddaje ob problematizirani Klemenčičevi izjavi opozoril, da nihče ne poziva, da mora sodišče Bavčarja obsoditi. Drugi evropski sodniki pa so tedaj interpretirali, kot da gre za mnenje o krivdi in ne zgolj za mnenje o sodnem postopku.

Politično se Sancinova sicer ni nikoli opredeljevala, se je pa na poziv medijev večkrat javno izpostavila pri različnih aktualnih vprašanjih, ki so se dotikala mednarodnega prava.

Ko se je pripravljal sporni predlog zakona o tujcih, ki je v primeru preseženih azilnih zmogljivosti predvideval zaprtje meja za begunce, je pojasnjevala, da bi lahko država nehala obravnavati prosilce za azil le tedaj, ko bi nastopile izredne razmere. Zato je priporočila, da bi Slovenija namesto zakona o tujcih raje sprejela postopkovni zakon o izrednih razmerah, ki bi ga lahko uporabila, če bi bila resnično preobremenjena.

Oglasila se je tudi v času, ko se je aktualna koalicija odločila priznati Palestino. Poudarila je, da za dejanje priznanja, ki je politično vprašanje in politični akt, ne vidi nikakršne mednarodnopravne ovire. Dejala je, da je odgovornost vsake države sprejeti vse možne ukrepe, da bi preprečila nadaljevanje kršitev človekovih pravic. Če je priznanje eden tovrstnih ukrepov, je zagotovo legitimno.