Skrivalnice in posledično težave z dostopom javnosti do sodb posameznih slovenskih sodišč, o katerih smo obširneje poročali pred kratkim, se ne zdijo problematične zgolj javnosti, temveč tudi vrhovnemu sodišču. »Stališče vrhovnega sodišča glede javnosti sodb je jasno. Razen v primerih, ko procesna zakonodaja določa drugače – na primer pri postopkih, ki so zaprti za javnost – morajo biti z vidika izpolnjevanja ustavne vloge sodstva in tudi z vidika transparentnosti poslovanja sodišč sodbe nedvomno dostopne javnosti, ob ustreznem upoštevanju varovanja pravic udeležencev postopkov,« pravijo v vodstvu vrhovnega sodišča, kjer pa hkrati pojasnjujejo, da na prakse posameznih sodišč ne morejo vplivati. »Sodišča so samostojna in neodvisna pri odločanju v konkretnih sodnih zadevah in tudi v zadevah sodne uprave. Tako vrhovno sodišče nima neposrednega vpliva na to, kako bodo po zakonu o dostopu do informacij posamična sodišča odločala o vlogah. Sicer je zakonodajni okvir glede javnosti oziroma zaščite udeležencev nekoliko nekonsistenten, saj ni primerljiv za vse vrste postopkov. Zato apeliramo predvsem na izvršilno vejo oblasti, naj se to področje čim prej sistemsko uredi,« še pojasnjujejo na vrhovnem sodišču.
Sodna veja oblasti ni izjema
Po naših neuradnih informacijah je praksa najbolj restriktivna na ljubljanskem in kranjskem okrožnem sodišču, čemur pritrjujejo tudi izkušnje novinarjev Dnevnika. Novinarji smo namreč ena od skupin, ki si pri pridobivanju informacij pogosto pomagamo z zakonom o dostopu do informacij javnega značaja (ZDIJZ), po katerem so tovrstne informacije dostopne sleherniku. Tako je tudi s sodbami, do katerih naj bi imeli dostop vsi zainteresirani.
V uradu informacijske pooblaščenke pojasnjujejo, da se kot pritožbeni organ ne morejo opredeljevati do posameznih zadev, poudarjajo pa, da so v preteklih letih večkrat zavzeli stališče, da morajo sodišča delovati transparentno in da iz ZDIJZ niso izključena. »Ob tem opozarjamo, da je Slovenija v začetku letošnjega leta ratificirala tudi konvencijo Sveta Evrope o dostopu do uradnih dokumentov, h kateri je podala izrecno izjavo, da konvencija v celoti zavezuje tudi pravosodne organe, v celotni sferi njihovega javnopravnega delovanja – torej tudi glede dokumentov, ki izvirajo iz sojenja. Zato sodišča ves čas pozivamo, naj zavzamejo enotno prakso, ki temelji na načelu transparentnosti. Namen ZDIJZ namreč nikoli ni bil, da bi bila sodna veja oblasti izvzeta iz njegovega dometa, ampak prav nasprotno – da so sodišča zavezanci po ZDIJZ,« so jasni v uradu informacijske pooblaščenke, kjer so v preteklosti že sodelovali pri pripravi zakonskih sprememb.
Pred nekaj leti je namreč vrhovno sodišče v eni izmed sodb v zvezi s tožbo vrhovnega državnega tožilstva sprejelo stališče, da je primarna pravna podlaga za odločanje o posredovanju sodnih dokumentov v kazenskih zadevah zakon o kazenskem postopku in ne ZDIJZ. Nekatera sodišča so interpretacijo vrhovnega sodišča že takrat tako razširila, da so začela skrivati celo pravnomočne sodbe.
MJU brez sistemskih rešitev
Sledila je sprememba zakona o kazenskem postopku, ki je vnesla določbo, po kateri lahko vsakdo tudi v kazenskih zadevah zahteva dostop do informacij javnega značaja. S tem je odpadla velika omejitev, se pa še najdejo posamezniki na že omenjenih sodiščih, ki so iznašli nove načine, kako omejevati transparentnost svojega delovanja.
Kot kaže, sistemskih rešitev – pozivu vrhovnega sodišča navkljub – v kratkem vendarle ne gre pričakovati. Na ministrstvu za javno upravo (MJU), ki je resorno ministrstvo za področje dostopa do informacij javnega značaja, so nam pojasnili, da sprememb zakonodaje zaenkrat ne načrtujejo.
