Prvi šolski dan je poseben praznik. Za 32 prvošolčkov Osnovne šole Toneta Čufarja v Ljubljani pa je bil letos še posebej slovesen – prvič so skupaj s starši in v spremstvu zaposlenih stopili na pot, ki jih bo prihodnjih devet let vodila skozi šolske hodnike, nova znanja, prijateljstva, uspehe in tudi kakšno manj prijetno presenečenje. A še preden so prvič sedli v svoje šolske klopi, so se skupaj podali po varni šolski poti.
Pot so jim pomagali varno prehoditi tudi predstavniki Agencije za varnost prometa, policisti in varuhi šolskih prehodov. Pomemben del poti je bil prehod čez Resljevo cesto pri šoli, kjer so prvošolčki ob pomoči odraslih naredili še en pomemben korak na poti v samostojnost. Prav varnost v prometu je bila namreč ena od rdečih niti letošnjega prvega šolskega dne.
V prometu pokažemo, kakšni ljudje smo
Ravnateljica OŠ Toneta Čufarja Andreja Pavle Jurman je ob sprejemu prvošolcev poudarila, da je prvi šolski dan praznik za vso šolo. »Ni lepšega v šolah, kot je prvi šolski dan,« je dejala in dodala, da je šola prostor, kjer se otroci ne učijo zgolj znanja in pravil, temveč predvsem življenja v skupnosti. Tudi prometna varnost je po njenih besedah pomemben del tega učenja. »V prometu se ne obnašamo nič drugače, kot se sicer. Iz tega se kaže, kakšni ljudje smo – ali upoštevamo zeleno oziroma rdečo luč, ali se zavedamo, da nismo sami, in ali pazimo drug na drugega,« je povedala.
Šola ima pri tem pomembno vlogo, vendar odgovornost ni samo na njej. Otroci odrasle zelo pozorno opazujejo in jih posnemajo, zato je po besedah ravnateljice ključno, da jim odrasli s svojim ravnanjem predstavljajo dober zgled. »Otroci se vsega tega šele učijo in zato je zelo pomembno, da smo jim odrasli zgled, ker nas seveda zelo posnemajo,« je opozorila. Staršem je ob tem položila na srce, naj skupaj s šolo ustvarjajo varne poti – ne samo v prometu, ampak tudi skozi celotno devetletno šolsko obdobje. »Varne poti lahko ustvarjamo samo skupaj in predvsem tako, da smo pozorni drug na drugega,« je poudarila.
Prav v takšnem duhu se je začel tudi slovesni sprejem 32 novih učencev. Šola, ki je bila čez poletje nekoliko bolj tiha in prazna, je z njihovim prihodom znova zaživela.
Šola je čakala na otroški smeh
»Dragi prvošolci, dobrodošli na naši šoli,« je ob prihodu dejala ravnateljica. Šolsko stavbo je opisala skoraj kot živo bitje, ki po poletnih počitnicah komaj čaka, da se po njenih hodnikih znova razležejo otroški glasovi. »Ta hiša hrepeni po tem, da se po njenih hodnikih razlega smeh, da se v njej gradijo tesna prijateljstva in da se vsako leto znova veseli uspehov in dosežkov naših učencev,« je povedala. Dan, ko šola sprejme prvošolce, je zato zanjo skoraj kot rojstni dan.
Slovesni uvod v prvi šolski dan je pospremil bogat kulturni program, pri katerem so pomembno vlogo odigrali tudi učenci sami. Plesna točka učenk petega razreda in pesem Lepši svet v izvedbi učencev drugega razreda sta prvošolčkom in njihovim staršem pričarali praznično vzdušje. Manjkal pa ni niti ribič Pepe, ki je s svojo živahnostjo poskrbel za to, da je bilo med najbolj nestrpnimi prvošolčki hitro manj treme. Kot bi nekoč rekli za posebej živahne otroke, jim je Pepe že dal »mevlje v rit« in jih pripravil na dan, ki ga bodo najbrž še dolgo pomnili.
Sledila je slavnostna predaja rutk, eden tistih trenutkov, ko postane jasno, da se je šolsko obdobje zares začelo. Prvošolci so nato v spremstvu devetošolcev odkorakali proti šolski avli. Starejši učenci so tako simbolično pospremili najmlajše v skupnost, v kateri bodo zdaj tudi sami postajali iz leta v leto bolj samostojni. Preden so prvošolci prvič sedli v svoje razrede, so si ogledali še garderobe. Tam bodo že naslednje jutro nanje čakali njihovi copati in s tem še en majhen, a pomemben znak, da šola ni več samo kraj, kamor so prišli na obisk, ampak njihov novi vsakdan.
Ustava, zastavica in prvi šolski nasveti
V razredu je vsakega prvošolčka čakala tudi vrečka z različnimi presenečenji. Med njimi sta bili letos slovenska zastavica in ustava, pa tudi slikanica in še nekaj drugih stvari. Prvošolec Lukas Aleksander je brez večjih težav naštel, kaj je dobil. »Dobil bom ustavo in zastavico. Pa slikanico pa še veliko stvari.« Na vprašanje, ali že zna brati, je odgovoril, da se bo tega šele naučil. In prav zato je bila ustava zanj za zdaj precej skrivnostna. Ko smo ga vprašali, kaj si predstavlja pod besedo ustava, je sprva nekoliko zmeden odgovoril: »Ne vem.« Potem pa se je spomnil, da so se s starši o njej veliko pogovarjali tudi zadnje dni počitnic. Tako je izvedel, da je to najvišja listina države, ki določa pravice in dolžnosti ljudi ter govori o tem, kakšna država je Slovenija. Njeno bistvo pa je na koncu simpatično povzel po otroško: »Če bomo spoštovali in upoštevali zakone, bomo dobri državljani.« Za kaj več pa bo zagotovo še čas. Šola je vendarle prostor, kjer se bo naučil tudi tega. Ustavo bo nekoč prebral, ko bo znal dovolj dobro brati, pred tem pa bo spoznaval, kaj pomenijo pravice, dolžnosti, pravila in življenje v skupnosti.
Lukas je imel na prvi šolski dan tudi precej bolj konkretne načrte. Po slovesnosti ga je čakalo kosilo s starši in babico, posebno darilo pa je bil tudi dinozaver. Da je prvi šolski dan vendarle predvsem dan veselja in pričakovanja, sta potrdila tudi drugošolca Iris in Zen. Lani sta bila sama v vlogi prvošolčkov, letos pa sta najmlajšim lahko že svetovala iz lastnih izkušenj. Njuna sporočila so bila preprosta in zelo otroška: prvošolčki naj se čim več zabavajo, sprašujejo starejše učence in si poiščejo čim več prijateljev. »Da se čim več zabavajo in da čim več drugošolčkov in tretješolčkov vprašajo, kako je,« je bil nasvet Zena. Iris ga je še dopolnila, ko je svetovala, da so prijazni, da pomagajo drug drugemu, če je kdo prestrašen ali potrebuje pomoč. Sama se še vedno spominja prvega razreda in celo škatlice z obliži, ki jo ima še danes s sabo v šolski torbici. »Kar nekaj obližev sem zalepila na poškodovana kolena sošolcev in sošolk. Zaradi nesreč na igrišču,« je hudomušno povedala morda tudi bodoča zdravnica.
Tudi jutranje vstajanje je del novega šolskega vsakdana. Iris je priznala, da je zjutraj težko vstati, še posebej, ko jo mama zbudi. Letos pa bo naredila še en korak k samostojnosti – v šolo bo lahko hodila sama. Mama jo je pospremila prvi dan, nato pa bo pot opravila sama. In tako je bilo tudi pri letošnjih prvošolčkih. Prvi dan so jih spremljali starši, učitelji, policisti, varuhi prehodov, starejši učenci in številni drugi odrasli. A že v naslednjih dneh in tednih bo šolska pot iz dneva v dan bolj njihova. x