Dogajanje v škofjeloškem invalidskem podjetju CSS, ki se je izognilo likvidaciji, je pa v zraku njegova morebitna prodaja ali dokapitalizacija, je potrdilo, kako pomembna je za neodvisnost in dostojanstvo invalidov ter njihovo vključenost v družbo možnost stabilne zaposlitve v lokalnem okolju.
V Sloveniji imamo po mnenju poznavalcev primerjalno z nekaterimi drugimi državami dobro politiko zaposlovanja invalidov, so pa možne izboljšave.
Trenutno je pri nas zaposlenih približno 35.500 invalidov, kar je 3,8 odstotka vseh zaposlenih. Večina, približno 29.000, jih je zaposlenih na odprtem trgu, torej na prilagojenih delovnih mestih v običajnem delovnem okolju. Približno 5700 težjih invalidov zaposluje nekaj čez 150 invalidskih podjetij, ki morajo zaposlovati najmanj 40 odstotkov invalidov, manjšino najtežjih invalidov pa zaposlitveni centri.
Dobiček ne more biti na prvem mestu
Tomaž Čučnik, poslovodni sekretar Zavoda invalidskih podjetij Slovenije, pravi, da je posebnost slovenskih invalidskih podjetij v primerjavi s sistemi zaposlovanja drugje po Evropi v tem, da so invalidska podjetja po eni strani posebni delodajalci, ki jih država finančno bolj podpira, kar jim omogoča več prilagoditev in zaposlitev dodatnega, podpornega strokovnega kadra, po drugi strani pa običajne gospodarske družbe, ki konkurirajo na trgu ter invalidom zagotavljajo pravo zaposlitev z vsemi pravicami iz delovnega razmerja pod enakimi pogoji kot vsem drugim delavcem. »Nevzdržno je, da bi država, ki je zakonsko uredila to področje, v primeru svojega lastništva na invalidska podjetja gledala v prvi vrsti preko donosnosti in dodane vrednosti,« opozarja. Logiki dobičkonosnosti ne morejo slediti tako kot ostali že zato, ker pogosteje izvajajo lažja, najenostavnejša dela, njihov smisel pa je predvsem vključenost invalidov, sploh tistih z nižjo izobrazbo, na trg dela ob ustrezno plačanem delu, pravi Čučnik. Z vidika države, ki plačuje tudi sistem sociale, je ugodneje, da se odpove delu prilivov, kot pa tvega večjo brezposelnost invalidov, saj bi bili v tem primeru stroški za državo večji, še opozarja Čučnik.
Minister za finance Klemen Boštjančič je napovedal spremembo strategije upravljanja državnih naložb tako, da bi bila invalidska podjetja, ki so v državni lasti, deležna posebne obravnave in ne bi bila podvržena samo ekonomski logiki. Ni pa, kot je poudaril minister, nobenih strokovnih argumentov, da bi tovrstne naložbe iz portfeljskih spremenili v strateške (ki jih država ne more prodati), kot so predlagali nekateri, tudi gospodarski minister Matjaž Han. Preživetje CSS ni odvisno od statusa, temveč ustreznega poslovnega načrta, je dejal Boštjančič.
Nekateri niso motivirani, drugi ne najdejo kandidatov
Podatki Zavoda RS za zaposlovanje kažejo trend upadanja števila brezposelnih invalidov, do leta 2019 se je skoraj prepolovilo, zmanjšuje se tudi njihov delež med vsemi brezposelnimi. Je pa med invalidi delež brezposelnih bistveno višji kot v splošni populaciji, zaradi omejitev pa njihova pot do zaposlitve zahtevnejša.
Barbara Kobal Tomc, direktorica Inštituta RS za socialno varstvo, pravi, da je številke o brezposelnosti invalidov treba razumeti predvsem v kontekstu splošnega stanja na trgu dela in pomanjkanja kadrov, ne pa nujno večje ozaveščenosti delodajalcev. Ker ta ni tako velika, da bi delodajalci samoiniciativno zaposlovali invalide, imamo že vrsto let kvotni sistem, ki k zaposlovanju invalidov v predpisanem deležu zavezuje vse delodajalce z več kot 20 zaposlenimi. Podatki Javnega štipendijskega, razvojnega, invalidskega in preživninskega sklada kažejo, da se v zadnjih letih število zavezancev, ki ne dosegajo kvote, bistveno ne spreminja, pač pa se giblje okrog 45 odstotkov.
Objektivna okoliščina, zaradi katere delodajalci invalida ne zaposlijo, je, da se na razpis ni prijavil noben (primeren) kandidat. Poleg poslovne politike in dejavnosti podjetja pa so razlog lahko tudi predsodki in nepripravljenost na ukvarjanje s takšno zaposlitvijo, ki zahteva nekaj dodatnega angažmaja, znanja in razumevanja, pa čeprav lahko delodajalci med drugim zaprosijo za povrnitev stroškov prilagoditev delovnega mesta, nakupa prilagojenih sredstev za delo in podpornih storitev. »Veliko delodajalcev raje, kot da bi zaposlili osebo s priznano invalidnostjo, plačuje neke vrste penale,« meni direktorica inštituta za socialno varstvo.
Dvig prispevka ne bi nujno učinkoval
Finančni prispevek za delodajalca, ki ne izpolnjuje kvote, je razmeroma nizek (70 odstotkov minimalne plače), kar za delodajalce ni zadostna motivacija za zaposlitev invalida. Kljub temu pa Kobal Tomčeva ocenjuje, da sistem potrebuje tako tiste, ki kvoto izpolnijo z zaposlitvijo, kot tiste, ki plačajo, saj ta denar sklad namenja za izplačilo različnih spodbud. »Glede na finančno vzdržnost izplačevanja spodbud iz vsote vplačanega prispevka in glede na odziv strank ocenjujemo, da je višina prispevka primerna,« pravijo na skladu. V primerih, ko delodajalci ne zaposlijo invalida, ker jih v določenem okolju ni ali vsaj ne takšnih, ki bi konkretno delo glede na zahtevano izobrazbo lahko opravljali, dvig prispevka najbrž niti ne bi učinkoval, ocenjujejo.
Finančne spodbude za zaposlovanje invalidov so po njihovem sicer dovolj stimulativne, ocenjujejo pa, da bi se stanje dalo izboljšati predvsem na področju znanj in sposobnosti ravnanja delodajalcev ob zaposlovanju invalidov.
