4. del - Razbremenitev plač
Predstavljajte si kmeta, ki mora zaradi slabe pretekle letine varčevati. Svetovalec iz sosednje doline mu svetuje, naj letos privarčuje pri semenu, poseje naj zgolj polovico običajne količine semena, pa še to naj bo cenejše in slabše kakovosti. Čeprav na prvi pogled logična poteza (prihranil bo pri semenu), bi se takšna odločitev izkazala za usodno, saj bi naslednje leto končal lačen in v bankrotu. Podobno nas želijo prepričati z idejami o razbremenitvi plač. Razbremenitev plač pomeni manj denarja za pokojnine in zdravstvo ter manj denarja za skupnostne storitve države (varnost, šole, vrtce, ceste …). Vsako razbremenjevanje plač bo imelo dolgoročne posledice za višino bodočih pokojnin in kakovost zdravstvenih storitev tudi čez desetletja. Zato ne preseneča, da so predlog nepremičninskega davka »raztrgali« tudi v slovenskih sindikatih.
Do višjih plač je treba priti z višjo produktivnostjo, ne z nižjimi davki in prispevki. Na prvi pogled se zdi logično – če delavec dobi več v žep, se mu življenjski standard izboljša, podjetja pa bodo zaradi nižjih stroškov konkurenčnejša. Vendar gre pri tem zgolj za kratkoročno rešitev, ki spominja na gasilsko akcijo namesto na premišljeno strategijo.
Slovenski izziv niso previsoke obremenitve plač, temveč prenizka produktivnost, zaradi katere podjetja ne ustvarjajo dovolj visoke dodane vrednosti, da bi si lahko privoščila višje plače. Reševati problem nizkih dohodkov z nižanjem prispevkov je kot poskušati napolniti sod brez dna. Višjo produktivnost dosežemo s tehnološkimi izboljšavami, boljšo organizacijo dela, usposabljanjem delavcev in strateškim vodenjem podjetij. Skandinavske države, ki imajo celo višjo obdavčitev dela kot Slovenija, so dokaz, da visoke plače niso odvisne od nizkih prispevkov, temveč od visoke dodane vrednosti na zaposlenega.
Slovenska podjetja, ki so vlagala v avtomatizacijo, digitalizacijo in razvoj zaposlenih, izplačujejo bistveno višje plače od tistih, ki temeljijo na nizkih stroških dela. Razlika ni v davkih, temveč v poslovni strategiji. Poleg tega nizki prispevki ne rešujejo ključnega problema – konkurenčnosti slovenskega gospodarstva. Če podjetja ustvarjajo nizko dodano vrednost, bodo tudi ob nižjih prispevkih še vedno ponujala nizke plače, saj drugače ne bodo mogla ostati na trgu. Na dolgi rok se tako ustvarja spirala nizkih dohodkov, kjer država tekmuje s cenejšo delovno silo namesto z znanjem in inovacijami. Potrebujemo podjetja, ki ne iščejo bližnjic, ampak vlagajo v znanje, inovacije in pametno organizacijo dela.
Kot eden glavnih argumentov za razbremenitev plač se navaja analiza Organizacije za gospodarsko sodelovanje in razvoj (OECD), ki že leta predlaga nižanje davkov na delo in preusmeritev obdavčitve na druge vire, zlasti na premoženje. Vendar OECD, kljub ugledu kot analitična in svetovalna institucija, ni nevtralna organizacija, saj imajo glavno besedo velike in ekonomsko dominantne države, ki z njim uveljavljajo lastne interese. OECD promovira rešitve, ki koristijo predvsem globalnemu kapitalu in (ameriškim) multinacionalkam. Čeprav OECD v svojih analizah govori o rasti in konkurenčnosti, ta koncept vedno dojema skozi prizmo neoliberalnih reform, fleksibilizacije dela in znižanja socialnih obveznosti podjetij. OECD ne spodbuja trajnostne in socialno odgovorne gospodarske politike, ampak odpira prostor za večjo prekarizacijo in večji pritisk na javne finance. Pri tem se zastavlja ključno vprašanje – ali priporočila OECD dejansko koristijo večini prebivalstva ali predvsem korporativnim elitam?
En zakon, več rešitev
In tukaj pridemo do ključne težave – kako financirati proračun ob nižjih prispevkih na plače? Vlada ponuja rešitev: večjo obdavčitev stanovanjskih nepremičnin. Z istim zakonom namreč želi najti vire za financiranje razbremenitve plač, hkrati pa reševati stanovanjsko problematiko. Vendar tako poenostavljen pristop ne more delovati. Davki so namreč lahko fiskalni ali regulatorni, odvisno od tega, kakšen je njihov glavni namen. Medtem ko fiskalni davki služijo predvsem polnjenju državnega proračuna, so regulatorni davki namenjeni spodbujanju ali omejevanju določenega vedenja ali ekonomskih aktivnosti. Učinkovit regulatorni davek ne more biti hkrati fiskalni davek. Predlagani davek naj bi bil multipraktik oziroma neke vrste »perpetuum mobile«, zagotovil naj bi sredstva za razbremenitev plač, hkrati pa sankcioniral neželeno vedenje, tj. prazna oziroma neoddana stanovanja.
Če bi davek dejansko vplival na oddajo stanovanj, že v naslednjem letu ne bi bilo več virov za financiranje »razbremenjenih« plač. Če bi torej res želeli razbremeniti plače, potem moramo za nadomestitev izpada najti nove vire in se pri tem nikakor ne smemo naslanjati zgolj na obdavčitev (presežnih) stanovanj. V Sloveniji imamo uveljavljeno načelo integralnega proračuna, zato je pogojevanje razbremenitve plač s sprejetjem novega davka na nepremičnine zgolj predstava za javnost, s katero se želi »kupiti« volilce, ki bi načeloma nasprotovali davku, vendar so hkrati za razbremenitev plač, ki se jim predstavlja skozi obljubo o višjih neto plačah.
Za razbremenitev plač je zato nujno iskati rezerve in prerazporeditve kjerkoli znotraj integralnega proračuna, še posebej pa z večjo racionalizacijo pri poslovanju države in javnega sektorja, zmanjšanjem korupcije … šele na koncu z novimi davki, pri čemer ni jasno, zakaj bi se obdavčevalo zgolj stanovanjske nepremičnine (pa še to zgolj drugo oziroma naslednjo), ne pa tudi poslovne in gospodarske nepremičnine.
Razbremenitev plač naj nosi gospodarstvo
Ni logike, da bi razbremenitev plač nosila gospodinjstva, ki so največji imetniki stanovanjskih nepremičnin, saj bi moralo breme »razbremenitve« plač nositi gospodarstvo (davek od dobička, davek na kapital …), ki bo od razbremenitve imelo največ koristi. S predlaganim davkom na nepremičnine pridemo do absurda, da bodo upokojenci (ki so v Sloveniji pretežni lastniki stanovanj) financirali aktivne zaposlene, še toliko bolj pa je absurdno, da bodo upokojenci nosili breme neučinkovitega upravljanja podjetij, kamor se bo v obliki višjih dobičkov prelila ugodnost »razbremenjenih plač«.
Pri tem se pozablja še en pomemben dejavnik: resnično bogati se temu davku zlahka izognejo. Največji kapital se ne nahaja v hišah in stanovanjih, temveč v finančnih instrumentih, offshore računih in mednarodnih investicijskih skladih. Premožnejši se že danes učinkovito izogibajo davkom, saj lahko svoje premoženje preusmerijo v davčne oaze, kompleksne lastniške strukture ali pa preprosto prenesejo lastništvo na pravne osebe. Na koncu tako ostanejo tisti, ki nimajo takšnih možnosti – običajni lastniki stanovanj, ki bodo morali odmerjeni davek plačati ne glede na to, ali imajo visoke prihodke ali ne.
Čeprav OECD pogosto predlaga znižanje davkov na delo in večjo fleksibilnost trga dela, so številni tuji primeri (Grčija 2010–2015, Španija 2012–2016, Francija 2010–2014) pokazali, da sledenje predlogom OECD poveča dohodkovno neenakost, saj olajšave koristi predvsem kapital, ne pa delavci. Hkrati so se v vseh navedenih državah oslabile javne storitve, saj ni bilo jasne strategije, kako nadomestiti izgubljene proračunske prihodke.
Slovenija bi se morala izogibati slepemu kopiranju priporočil OECD in namesto tega iskati rešitve, ki upoštevajo specifične razmere v državi, kot so visoka stopnja lastništva nepremičnin, nizka produktivnost in pomembna vloga socialne države.
S tem nadaljevanjem končujemo kritiko predlaganih izhodišč davčne reforme, v petem nadaljevanju si bomo pogledali, kakšen nepremičninski davek potrebujemo, v šestem bomo na kratko obdelali nekaj predlogov za boljšo dostopnost (najemnih) stanovanj.
