Zakon o kazenskem postopku v 149.b členu določa, da lahko preiskovalni sodnik na predlog državnega tožilca odredi operaterju oziroma ponudniku telekomunikacijskih storitev, da kriminalistom sporoči vse relevantne podatke v zvezi s komunikacijo določene osebe. In to za nazaj in zgolj ob izraženem razlogu za sum. Poenostavljeno: že če policist zgolj sumi, da ste posredno ali neposredno vpleteni v neko kaznivo dejanje, lahko po odredbi preiskovalnega sodnika poizve, koga ste klicali ter kdaj in kako dolgo ste se z njim pogovarjali. Ustavno sodišče je odločilo, da je tako grob poseg v človekovo zasebnost nesorazmeren glede na res nizek dokazni standard. »V naših mobilnih telefonih je pol našega življenja. Že zgolj ta podatek, koga sem klical in kdaj, o nas pove zelo veliko. In da nekdo lahko pride do tega podatka zgolj na podlagi razloga za sum, ki je povsem subjektivna ocena, je res precej nesorazmerno. Strinjal bi se z odločitvijo ustavnega sodišča,« je za Dnevnik to odločitev komentiral strokovnjak za kazensko pravo, odvetnik dr. Blaž Kovačič Mlinar.
Če zadevo še bolj poenostavimo na konkretnem primeru. Kriminalistom uspe dokazati, da je vaša sodelavka v službi ukradla precejšnjo vsoto denarja. Ker ste vi njen sodelavec, posumijo, da bi ta denar lahko spravila pri vas. In začnejo brskati po vašem bančnem računu. Sodišče je namreč zdaj razveljavilo tudi dva odstavka 156. člena zakona o kazenskem postopku, ki določata prav to. Da ob razlogih za sum lahko tožilstvo ali policija, ne da bi vas o tem obvestili, od banke ali druge finančne ustanove terja vse vaše podatke in da tega, da bodo te podatke dali preiskovalnim organom, ne smejo razkriti nikomur. Tudi tako določilo je po mnenju ustavnega sodišča v nasprotju z ustavo.
Prehud poseg v zasebnost
Pridobivanje prometnih podatkov od telekomunikacijskih operaterjev za nazaj, kot ga določa 149.b člen v svojem prvem odstavku, pomeni poseg v pravico do komunikacijske zasebnosti iz prvega odstavka 37. člena ustave. Ustavno sodišče je ocenilo, ne da bi se spuščalo v presojo, ali je obravnavani poseg nujen in primeren, »da teža posledic ukrepa ob obstoju nizkega dokaznega standarda razlogov za sum, odsotnosti časovne omejitve izpodbijanega ukrepa ter ob obstoječem preširokem katalogu kaznivih dejanj pretehta koristi ukrepa«. Kaj pravi 37. člen ustave? Da samo zakon lahko predpiše, da se na podlagi odločbe sodišča za določen čas ne upošteva varstvo tajnosti pisem in drugih občil in nedotakljivost človekove zasebnosti, če je to nujno za uvedbo ali potek kazenskega postopka ali za varnost države. Po mnenju sodišča tak hud poseg torej ni nujen za potek kazenskega postopka.
In še glede razveljavljenega 156. člena. Obrazložitev ustavnega sodišča je podobna: »Zaupne podatke lahko policija in državni tožilec pridobita neposredno od zavezancev brez predhodne sodne odredbe in brez jamstev, ki jih zagotavlja. Glede na zaupnost in vsebinski pomen teh podatkov teža posega v varstvo osebnih podatkov oseb, na katere se ti nanašajo (tj. imetniki in pooblaščenci) brez predhodne sodne odločbe, po oceni ustavnega sodišča pretehta koristi ukrepa.«
Ustavno sodišče je določilo še, da razveljavitve teh členov stopijo v veljavo šele po enem letu. Pobudo za ustavno presojo je sicer dala skupina poslancev.
