Desnica s SDS na čelu skuša v senci Golobove vlade, ki po enem letu vladanja izgublja prvotni zagon, razširiti svoj volilni domet s ciljem ponovno prevzeti oblast. Potem ko se je na začetku leta stranki SDS pridružila Nova ljudska stranka nekdanjega mariborskega župana Franca Kanglerja, je sodelovanje s stranko po porazu na lokalnih volitvah sklenil še nekdanji župan Celja Bojan Šrot. Kot možnost za nadaljnje povezovanje se v Kopru pojavlja tudi ime Borisa Popoviča, prav tako krožijo informacije, da bi Janša konsolidacijo desnega pola lahko nadaljeval z zunajparlamentarno SLS, pri čemer se še v navezi z NSi omenja možnost, da bi lahko stranke skupaj oblikovale listo za volitve v evropski parlament.

Širjenje omejenega dometa stranke

»Janez Janša ima v SDS trdno stranko omejenega dometa. Za ponovni prevzem oblasti mora tega razširiti, in to počne na dveh ravneh: stranko neposredno povezuje z manjšimi igralci, ki so ostali na čistini in tudi sami potrebujejo zaveznika, da ostanejo relevantni (Kangler, Popovič, Šrot), posredno pa z oblikovanjem ljudske fronte v obliki Logarjeve Platforme sodelovanja,« komentira premike na desnici dr. Dejan Verčič, profesor na FDV in partner v družbi Herman & partnerji. Podobno razmišlja politolog Marinko Banjac, ki pravi, da so trenutne strateške poteze SDS jasna posledica lanskega supervolilnega leta. »Takrat je stranka spoznala, da bo s trenutno agendo, načinom delovanja in vzpostavljenim sistemom naslavljanja volilcev težko pridobila toliko glasov, da ponovno prevzame oblast.«

V SDS se, kot ocenjuje Banjac, zavedajo, da je ena od opcij navezovanje na zapuščino in naslednike SLS, ki je imela predvsem zunaj urbanih okolij veliko podporo. In dodaja: »Krepitev stranke z navezavo manjših, vendar lokalno močnih političnih akterjev na desnici je le ena od smeri delovanja. Druga je na primer vzpostavljanje na videz neodvisnih civilnodružbenih form, kakršno je Ruparjevo gibanje za upokojence in tudi Logarjeva Platforma.« Asistent in raziskovalec Marko Hočevar s katedre za teoretsko analitsko politologijo na FDV pa v krepitvi lokalne mreže SDS vidi spoznanje stranke, da se taktika z več razpršenimi »satelitskimi« desnosredinskimi strankami ni obnesla, saj so te ostale pod pragom DZ in so izgubili te glasove.

Politični potencial na severovzhodu države

Kar se tiče morebitnih dodatnih povezovanj, Hočevar v geografskem smislu pokaže prav na območje, od koder so izhajali številni neuspešni politični akterji. »Največ potenciala je na severovzhodu države, od koder prihajajo recimo Aleksandra Pivec in drugi akterji. Na prejšnjih volitvah so namreč v tem delu države nastale številne stranke, ki so bile izrazito vezane na to območje, niso pa imele širšega, nacionalnega dometa. Je pa tam še neki volilni, kapitalski in organizacijski kapital, ki ga lahko v SDS vpnejo v strankarsko strukturo.« Banjac pa je izpostavil, da je dodatne priključitve zaradi različnih interesov sicer težko napovedovati, a da je SDS v prednosti, ker njeno preživetje nikakor ni ogroženo, na drugi strani pa so manjši lokalni akterji soočeni z vprašanjem, kako zagotoviti neko kontinuiteto političnega delovanja.

Je pa obet dodatne podpore SDS, ki izhaja iz lokalnih povezovanj, zanemarljiv, ko govorimo o nacionalni ravni. Janševa stranka bi morala za boljši rezultat poseči predvsem v velik bazen neopredeljenih, pri čemer se med drugim odpirajo vprašanja vloge Logarjeve platforme. »Logarjeva platforma je poskus zasesti bolj sredinski prostor, pri čemer bo težko vztrajal pri povezovalnem diskurzu, obenem pa ohranjal svojo pozicijo v stranki. Seveda je platforma lahko odskočna deska v več smeri. Lahko se transformira v politično stranko, če bodo videli, da slednja ne bo odvzela oziroma zajedala v glasove SDS,« pravi Banjac.

Vprašanje Logarjeve avtonomije

Da je Anže Logar sicer ime, ki obeta, a da bo uresničitev njegovega potenciala v veliki meri odvisna od drugih, najbolj pa od Janeza Janše, pa izpostavi Verčič. »Platforma sodelovanja je namenjena sondiranju političnega terena. Je preiskovalni odbor, ki testira politično, medijsko in javno podporo, oblikuje vsebinsko platformo in zbira podpornike. Je delo v teku. Se pa Logarju nikamor ne mudi. Prav nobenega razloga nima, da bi že na Trojanah prižgal utripalko, s katero bi nakazal, kam bo zavil na Dunajski cesti v Ljubljani. Golob je Gibanje Svoboda ustanovil januarja 2022 in zmagal na volitvah aprila, torej samo tri mesece kasneje.

Hočevar prav tako meni, da bo Logar kot kandidat, ki lahko potencialno odpre dodaten prostor za desnico, z večjimi odločitvami počakal do zadnjega leta pred volitvami. Hkrati ocenjuje, da je še prezgodaj, da bi dokončno odgovorili na vprašanje, ali gre za izključno Janšev manever ali ima Logar vendarle več avtonomije. »Morda želi Janša s terenskimi okrepitvami poskrbeti, da se ohrani jasna hierarhija tako v odnosu do Logarja kot v celotnem političnem dogajanju. To je, da gre lahko Logar svojo pot, hkrati pa se mora držati točno določenih usmeritev. Da bi celoten Logarjev poskus reducirali na Janševega trojanskega konja, pa vemo še premalo. Njegov uspeh in pozicioniranje sta odvisna od marsičesa. Od njegovega odnosa z Janšo, z drugimi, od odnosa med Svobodo in NSi, prihodnjega rezultata SD in Levice ter od tega, koga bo dejansko še dobil v ožji krog, če bo šel v oblikovanje stranke.«