»KOBI je izvrsten dokaz, da služba za digitalizacijo izobraževanja na šolskem ministrstvu nima pojma o razvojni psihologiji in kognitivnem razvoju otrok. Medtem ko vedno več šolskih sistemov, na podlagi katastrofalnih izkušenj z digitalnimi učnimi gradivi, mobilne telefone izganja iz šol, jih Slovenija uvaja celo za učenje branja na površini sedem krat štirinajst centimetrov,« je kritičen Igor Ž. Žagar.

Pojasnil je, da šolska propaganda pravi, da KOBI prinaša bralna gradiva in orodja, ki so otroku v pomoč, da bere bolj točno, hitreje in z večjim veseljem. »Kaj pomeni 'bolj točno', propagandno gradivo ne razloži, implicira pa, da je branje s papirja 'manj točno', pri čemer argumentov ne navaja. Hitreje? Hitreje kot na papirju? Je namen učenja branja čim hitrejše branje, ne pa branje, ki omogoča čim večje razumevanje in kognitivni razvoj?« se sprašuje direktor PI.

Učenje branja z zaslona zavira kognitivni razvoj

Žagar poudarja, da argumentov za trditev o hitrejšem branju šolska propaganda ne navaja in da številne znanstvene raziskave branja kažejo, da je branje na zaslonih počasnejše in bolj utrujajoče kot branje s papirja. »Kot vsak digitalni 'odveček' pa KOBI ponuja kup statistik, na primer število prebranih besed v najkrajšem času, ki s svojim pojavljanjem na zaslonu grobo motijo koncentracijo, ki je potrebna za zbrano branje,« je zaskrbljen sogovornik.

Poudaril je, da gre v prvem vzgojno-izobraževalnem obdobju branje vedno skupaj z učenjem pisanja z roko in da v nasprotju s tem učenje branja z zaslona zavira kognitivni razvoj in razvoj fine motorike (roke, prsti!) v najobčutljivejšem razvojnem obdobju: »Ob učenju pisanja z roko otrok čuti črko, ki jo izpisuje, jo vidi, kako nastaja (z vsemi krivinami in oblinami), tudi sliši ob drsenju pisala po papirju, celo vonja, če uporablja primerno pisalo. S tem se aktivirajo, razvijajo in povezujejo različni možganski centri in povečuje pomnjenje. Tega pri tipkanju in tapkanju ni: vsako črko zapišemo z enakim gibom in na zaslonu se pojavi v že izdelani obliki.«