Poseganje nestrokovnjakov in staršev v njihovo delo, zapletena birokratska navlaka, neustrezna vzgoja otrok in nespoštovanje njihovega poklica. To so ključni razlogi za hudo pomanjkanje učiteljev matematike in fizike v naši državi. Uradnih podatkov o tem, koliko jih pravzaprav manjka, ni. Ob gluhih ušesih pristojnih o resnosti problema pričajo obupani klici ravnateljev, naj se jim pomaga.
Dekan Fakultete za matematiko in fiziko Univerze v Ljubljani dr. Janez Bonča poudarja, da je razlogov za hudo pomanjkanje učiteljev več. »Po uspešnem zaključku študija se jih za delo v šoli vse več ne odloči zaradi nestimulativnih plač, naraščajočega števila administrativnih ukrepov, nesmiselnih omejitev ter vse pogostejših posegov staršev in dijakov v delo učitelja. Vse skupaj posledično vpliva na zmanjševanje ugleda učiteljskega poklica,« je jasen Bonča. Kot dodaten razlog izpostavi starostno strukturo aktivnih učiteljev: »V osemdesetih letih prejšnjega stoletja so zaradi pomanjkanja učiteljev fizike organizirali dodatna doizobraževanja, kar je v tistih časih pomenilo večji priliv učiteljev v šole. Učitelji tistega časa se sedaj upokojujejo.«
Janez Bonča meni, da je ob zavedanju, kako težka je situacija na šolah, kjer ne uspejo pridobiti ustreznih učiteljev, ključno, da se do problematike pristopa razumno in z dolgoročno strategijo: »Hitre in slabo premišljene rešitve bodo problem na dolgi rok še poglobile in verjetno trajno še bolj omajale ugled ter delo učiteljev. Nižanje vstopnih strokovnih standardov kakovosti učiteljev zato pomeni zgolj navidezno reševanje problema, ki bo učiteljevanje dolgoročno še bolj degradiralo.« Po dekanovih besedah se je pomanjkanje učiteljev (naravoslovja) izraziteje pokazalo v času epidemije, ki je dobrim in predanim učiteljem tudi sicer povzročila dodatno obremenitev in stres: »Kar nekaj jih je pregorelo in/ali obupalo prav takrat. Dobre učitelje malokdo vpraša, kaj bi potrebovali, da bi lahko lažje in bolje opravljali svoje delo. Celo nasprotno – zelo pogosto jim 'solijo pamet' ljudje, ki so komajda kdaj bili v razredu, oziroma jih po levi in desni pri napredovanju prehitevajo učitelji, ki se bolj kot s poukom ukvarjajo s projekti.«
Zaupanje in manj birokracije
Janez Bonča opozarja tudi na čedalje več agresivnih posegov staršev, formalnopravnih pritožbenih organov in inšpekcij v delo učiteljev: »Morda mnogo mladih, ki bi bili odlični učitelji, zaradi take klime niti nima poguma odločiti se za učiteljski poklic.« Rešitve na fakulteti vidijo v izboljšanju oziroma povrnitvi ugleda učiteljskega poklica in sprejetih ukrepih, med katerimi izpostavljajo znatno zvišanje plač, smiselno »čiščenje« zakonodaje in povrnitev zaupanja v kompetentnost učiteljev. »Prav tako se nam zdita ključna redno strokovno izobraževanje učiteljev in vzpostavitev sistema, ki prepoznava in nagrajuje ter omogoča napredovanje tistim učiteljem, katerih dijaki po prvih treh letih dosežejo največji napredek v znanju – na primer fizike – glede na znanje, s katerim so prišli v prvi razred. Predlog se sicer nanaša na srednješolsko izobraževanje, vendar menimo, da bi se ga dalo prenesti tudi na osnovnošolsko izobraževanje,« razloži dekan.
Ob tem izpostavlja, da smo pri kratkoročnih rešitvah lahko bolj kreativni, pri dolgoročnih rešitvah pa je potreben odgovoren premislek o tem, kakšne učitelje zaposlujemo, saj se bo z zaposlovanjem slabih učiteljev situacija nepovratno poslabšala. »Dobre učitelje naj se promovira tako, da se pokažeta uspešnost in predanost njihovega dela. Predstaviti bi morali učitelje, ki zmorejo v razredu tridesetih 12-letnikov ob dnevu Pi pol razreda zmotivirati za učenje decimalk števila Pi in se potem kar šest otrok nauči 100 decimalk. Učiteljem bi morali zaupati in jih osvoboditi navlake birokracije. Najti bi morali načine prepoznavanja in nagrajevanja dobrih učiteljev, ki so sicer zelo preprosti, a zahtevajo odgovornost,« poudarja Janez Bonča. Dodaja še, da so si na fakulteti že v preteklosti prizadevali, da bi prejeli podatke o tem, koliko učiteljev matematike in fizike sploh manjka v naši državi, a jim tega ni znal povedati nihče na pristojnih institucijah.
Prednost nepedagoškemu študiju
Da je pomanjkanje profesorjev matematike in fizike v naši državi posledica zmanjšanega spoštovanja učiteljskega poklica v družbi, meni tudi dekan Fakultete za naravoslovje in matematiko Univerze v Mariboru dr. Blaž Zmazek. »V strokovno delo učitelja posegajo nestrokovnjaki, velikokrat tudi starši. Veliko dodatnega dela se učiteljem nalaga zaradi poučevanja učencev s posebnimi potrebami. Neustrezna vzgoja otrok in pretirana zaščitniška vloga staršev, kadar gre za otrokove vzgojne ali učne težave, učitelju dajeta občutek, da je edini, ki se trudi za dolgoročno dobrobit učenca, ne pa za kratkotrajno ugodno rešitev neke konkretne situacije,« izpostavlja Zmazek.
Kot pojasni, sta problema tudi izjemno slabo plačilo za delo učiteljev in karierni razvoj v primerjavi z drugimi zaposlitvami na istih strokovnih področjih: »Tudi med različnimi usmeritvami se pojavljajo razlike, precej alarmantno pa je stanje ravno na področju učiteljev matematike, fizike, tehnike, računalništva, kemije. Ti študiji veljajo za zahtevne. Če že, se študenti raje odločajo za nepedagoške študije na istih strokovnih področjih.« Podatkov o tem, koliko učiteljev matematike in fizike v tem času sploh manjka v naši državi, tudi mariborski dekan nima. Ima le povratne informacije zaposlovalcev, predvsem v obliki zelo veliko obupanih klicev ravnateljev, nam pove.
Brez posluha pristojnih
»Hitrih rešitev ni. Na problematiko opozarjamo že vrsto let, a brez uspeha – posluha ministrstva in drugih odgovornih institucij ni. Samo naši napori v smislu popularizacije naravoslovja in promocije naših študijev niso dovolj, saj niso prinesli veliko uspeha,« je jasen Blaž Zmazek. Sogovornik sicer dodaja, da nekaj več zainteresiranosti za naravoslovno-matematične študije sicer opaža, predvsem pa si premik na tem področju v prihodnje obeta v primeru ustrezne politike štipendiranja: »Če s štipendijami za deficitarne poklice država misli resno, bi morala družbi poslati jasen signal. Višina teh štipendij bi morala biti dvakratna ali celo trikratna glede na druge štipendije. Tudi pri plačah učiteljev bi lahko naredili nekaj sprememb, predvsem pri deficitarnih strokovnih področjih. Pa tudi tedenska učna obveza za polno zaposlitev bi se lahko razlikovala v prid deficitarnim strokovnim področjem.«
V zvezi s tem, na kakšen način bi država še lahko pomagala, da bi bil poklic učitelja matematike in fizike bolj cenjen, dekan mariborske fakultete izpostavlja, da mora učitelj v družbi znova postati avtoriteta, čemur mora ustrezati tudi plača. »Učitelju se morata zagotoviti bistveno več avtonomije in varnejše delovno okolje. V šolo se morajo vrniti delujoči vzgojni ukrepi, starši ne bi več smeli odločati o strokovnih vprašanjih, inkluzija pa bi se morala zmanjšati na smiseln nivo. Spremeni naj se tudi tedenska učna obveza, dovoli razlika v izhodiščnem plačnem razredu pri deficitarnih strokovnih področjih v šoli, prav tako je treba urediti področje kariernega napredovanja – višji nazivi, višje plače za najvišje nazive. In iz javnosti bi morala izginiti diskusija o tem, kako malo delajo učitelji, na primer med poletjem,« misli sklene Blaž Zmazek.
