Ko berem tisti del odločbe, ki utemeljuje ustavno neskladnost ZVRK, dobim občutek, da ga ni pripravil isti poročevalec kot prvega. Če se pri ZRLI zdi, da razlogi vodijo avtorja do zaključka, je pri ZVRK obratno: videti je, kot da bi želeni zaključek avtorja navedel k temu, da je poiskal argumente.
Čeprav želim napisati nekaj tudi o dilemah, ki se ob tej odločbi že porajajo v javnosti, pa pišem tale tekst predvsem zato, da opozorim na nenavadno zapostavljanje neke druge pobude za ustavno presojo ZVRK, ki je z vidika enakosti orožij v predvolilni kampanji neprimerno pomembnejša od te, ki je bila podana zaradi referenduma o 2. tiru. Težko se je znebiti vtisa, da US pri tem zapostavljanju ne vodijo kriteriji pomembnosti vprašanja, o katerem mora razsoditi, ampak neki drugi razlogi.
Ampak najprej nekaj o problemu samem. Vprašanje enakosti orožja tekmecev v referendumski kampanji, to je vprašanje, ki se mu je ustavno sodišče posvetilo ob presoji ZVRK, je seveda izjemno pomembno za ohranitev demokratične narave neke družbe. Če ima ena od strani ali zaradi denarja ali zaradi vpliva na medije ali iz kakega drugega vzroka neprimerno večje možnosti za predstavitev svojih pogledov ali celo za oviranje druge strani pri predstavitvi njenih, je demokracija nedvomno okrnjena. Zato se mi zdi prav, da se je ustavno sodišče na (recimo mu) strog način lotilo obravnave problema.
Top namesto zračne puške
Dokaj dolgo obrazložitev ustavnega sodišča, zakaj je ZVRK neskladen z ustavo, bi sam poskušal povzeti takole: s položajem vlade v sistemu državne oblasti referendumska kampanja ni združljiva (US se pri tem sklicuje na zakonske pristojnosti vlade in posebej na njeno odgovornost za celokupno stanje v državi). Zato je očitno, nadaljuje US, da vlada nima enakega položaja kot drugi organizatorji referendumske kampanje. Vlada mora poskrbeti za objektivno obveščenost, predstaviti mora argumente za in proti zakonu in ne sme biti organizator volilne kampanje. Ker ji ZVRK to možnost daje, s tem čezmerno posega v pravico svobodnega glasovanja na referendumu in je zato neskladen z ustavo.
Obrazložitev US je bila v javnosti že deležna ironičnih vprašanj in posmehljivih sklepanj. Od tega, da bo vlada, ko bo morala predstavljati razloge za in proti svojemu zakonu, padla v shizofrenijo, prek tega, da bo morala za iskanje razlogov proti na kratek tečaj k nasprotnikom njenega zakona, do tistega, da je US s to odločbo ponovno vzpostavilo skupščinski sistem, v katerem je vlada zgolj izvrševalec volje skupščine (in ljudstva, seveda).
Če pustimo ironijo ob strani, se mi sproža predvsem vprašanje, zakaj je za US »očitno, da Vlada nima enakega položaja kot drugi organizatorji referendumske kampanje«. US te očitnosti ne pojasni, ampak se zgolj sklicuje na pristojnosti vlade. Ampak meni se na podlagi teh pristojnosti (predvsem njene odgovornosti za celokupno stanje v državi) zdi očitno, da vlada v referendumski kampanji mora imeti enake možnosti vodenja kampanje kot preostali akterji. Pomembnejši kot je zakon, o katerem se na referendumu odloča, pomembneje je, da lahko uveljavi to možnost. Poleg tega ne razumem, kako bi lahko plakat (ali oglas), ki ga oblikuje vlada, »čezmerno posegel v pravico svobodnega glasovanja na referendumu«, enak plakat ali oglas, ki ga pripravi na primer SMC (prav to se bo po tej odločbi US dogajalo), pa ne.
Če odmislimo neenakosti, ki jih v referendumskih kampanjah poznajo v nedemokratičnih državah (v Sloveniji je ravno obratno, dostop v medije je omogočen vsakomur, ki se mu ljubi izpolniti formular za organizatorja volilne kampanje), je edino vprašanje enakosti orožij vprašanje financiranja. Rešitev, v skladu s katero lahko vlada sama sebi dodeli sredstva za referendumsko kampanjo, je zato problematična. Ne zmeraj, zagotovo pa v vseh tistih primerih, ko nasprotniki zakona teh sredstev nimajo na voljo. Ta problem bi ustavno sodišče lahko preprosto rešilo s tem, da bi povedalo, da je v takih primerih treba enaka sredstva dodeliti tudi nasprotnikom vladnega zakona. Namesto da bi US na ZVRK ustrelilo z zračno puško, je uporabilo top. Na tej točki pa pridemo do tiste druge ustavne pobude, ki sem jo omenil na začetku.
Diskriminacija političnih strank
Aprila 2014 jo je vložila stranka Zares. Ta stranka je bila leto ali dve prej sama pobudnik spremembe zakonov o političnih strankah in ZVRK, s katero bi pravnim osebam prepovedali financiranje političnih strank in volilnih kampanj. Namen spremembe je bil preprečiti »daj-dam« trgovino med gospodarstvom in politiko ter zmanjšati razliko med finančnimi vložki »bogatih« in »revnih« političnih strank v volilni kampanji. Ker parlamentarne stranke dobivajo denar iz proračuna, zunajparlamentarne pa ne in bi bile torej prve ob takšni prepovedi izrazito favorizirane, smo pobudniki spremembe predvideli nekaj dejanj predvolilne kampanje, ki bi jih financirala država. To bi vsem strankam omogočilo vsaj osnovno informiranje volilcev o programih in kandidatih. Ko je državni zbor dve leti kasneje to novelo sprejel, pa v njej teh mehanizmov ni bilo več in zunajparlamentarne stranke so nasproti parlamentarnim v volilni kampanji izrazito diskriminirane.
Stranka Zares je zato oba zakona dala v ustavno presojo. US nas je mesec dni po vložitvi pobude obvestilo, da bo naša pobuda obravnavana prednostno. Potem se dve leti ni zgodilo nič, nakar je stranka od US prejela vprašanje glede njenega statusa, saj da so mediji objavili novico o začetku postopka za razpustitev stranke. Stranka je US odgovorila, da je to sicer res, da pa postopek izbrisa še ni končan in je stranka še zmeraj vpisana v register. Čeprav je stranka Zares v register vpisana še danes, je US njeno pobudo zavrglo s ciničnim argumentom da »pobudnica ni izkazala, da bi morebitna ugoditev pobudi izboljšala njen pravni položaj«. V času od vložitve pobude na US pa do danes so bile v Sloveniji izvedene predvolilne kampanje za državnozborske, evropske, lokalne in predsedniške volitve. Na podlagi zakona, ki je, če preberemo razloge iz tukaj obravnavane odločbe US o ZVRK, zagotovo protiustaven.
Upam si trditi, da je ustavnoskladna ureditev predvolilne kampanje za zdravje demokracije pomembnejša od ustavnoskladne ureditve referendumske kampanje. Nenazadnje obstaja vrsta demokratičnih držav, ki referenduma v praksi skoraj ne poznajo. Dejstva, da se je US toliko časa izogibalo odločitvi o opisani neustavnosti predvolilne kampanje, o očitani neustavnosti referendumske kampanje pa odloči takoj, si zato ne znam razlagati drugače, kot da se prilagaja ustvarjenemu medijsko-političnemu vzdušju v državi. Seveda je res, da je odločitev US zahtevalo vrhovno sodišče zaradi postopka, ki ga vodi glede 2. tira, vendar pa to ne more pojasniti nekajletne razlike v obravnavi.
Bližajo se nove državnozborske volitve in kot kaže, bo predvolilna kampanja spet potekala po potencialno protiustavnem zakonu. Ki izrazito diskriminira nekatere politične akterje.
