Ministrstvo za zdravje ni poskrbelo za celovito obravnavo bolnikov, ki bi omogočila hitrejše vračanje na delo, je razvidno iz revizijskega poročila računskega sodišča, ki je zajelo leto 2020. V kolikšni meri so bolniške odsotnosti povezane s premalo dosegljivimi pregledi, zdravljenji in rehabilitacijo, v zdravstvenem resorju sploh niso ugotavljali.
Rehabilitacija z zamudo
Na ravni države ni ministrstvo zagotovilo niti podatkov o tem, ali so bolniki, ki nedopustno dolgo čakajo na specialistične preglede in operacije, v bolniškem staležu. Obenem rehabilitacija za vrnitev zaposlenih na delo ne poteka v času bolezni, so izpostavili na računskem sodišču. Posamezniki so bili do nje večinoma upravičeni šele po pridobitvi statusa osebe z zmanjšano delovno zmožnostjo. S povezavo obstoječih pravic bi lahko osebo, ki je v procesu zdravljenja, že prej napotili na poklicno rehabilitacijo, so opozorili na računskem sodišču. Pogrešali so še strokovne usmeritve, ki bi zdravnikom – ob upoštevanju individualnih okoliščin – olajšale odločanje o primerni okvirni dolžini bolniškega staleža za posamezno diagnozo.
Ministrstvo ni preučilo potrebe po določitvi roka, po katerem bi zdravnik presojal, ali je utemeljeno pričakovati izboljšanje delavčevega zdravstvenega stanja. Odločanje o tem, ali in kako pogosto to preverjati, je bilo v celoti in brez usmeritev prepuščeno zdravnikom. Navodila o dopustnem ravnanju bolnikov med začasno odsotnostjo z dela pa so pogosto nejasna in podana le ustno, opažajo na računskem sodišču. Rezultat so sodni spori o tem, katere aktivnosti lahko opravlja dolgotrajno odsotni posameznik. »Ministrstvo bi moralo zagotoviti pravne podlage za oblikovanje ustreznih, natančnih in jasnih zdravnikovih navodil, prav tako bi moralo aktivno pristopiti k zagotavljanju poenotenja priporočenih ravnanj ob posameznih vrstah diagnoz,« so spomnili.
Če bi ministrstvo svojo nalogo opravilo, bi bilo tveganje za nejasnosti manjše, je razvidno iz revizijskega poročila. Tudi ustreznejših pravnih podlag za sankcioniranje kršitev navodil, kako ravnati med bolniško odsotnostjo, ministrstvo ni priskrbelo, je še ugotovilo računsko sodišče.
Nižanje nadomestil
Kako so dolgotrajne odsotnosti povezane s čakanjem na diagnoze, zdravljenje in rehabilitacijo, po dostopnih podatkih še vedno ni znano. Po lanskem sprejemu interventne zakonodaje se je število predolgo čakajočih bolnikov naglo povečevalo. Potem ko so se v vladi odpovedali prvotnemu eksperimentu z neomejenim plačevanjem vseh storitev, se je nazadovanje ustavilo, a bistvenega krajšanja vrst predolgo čakajočih za zdaj ni. Sistemskih sprememb, ki bi pokrile luknje pri obvladovanju bolniškega staleža, prav tako ni bilo. Na zagate pri financiranju zdravljenj oblasti podobno kot v času ekonomske in javnofinančne krize odgovarjajo z rezom v nadomestila.
Aktualni predlog interventne zakonodaje, ki mu je že pritrdila vlada, predvideva ukinitev dviga odmernega odstotka, ki je resno bolne ljudi doslej varoval pred bistvenim poslabšanjem finančnega položaja. Nadomestilo, ki ob bolezni znaša 80 odstotkov osnove, se glede na predlog po 90 dneh ne bo več dvignilo na 90 odstotkov osnove. Ta je odvisna od posameznikove povprečne mesečne plače in nadomestil, ki so bila izplačana v koledarskem letu pred bolniško odsotnostjo. Bolniška nadomestila je sicer zmanjšal že Zujf, ki je začel veljati leta 2012. S takratnim varčevanjem se je odmerni odstotek znižal za desetino, a le za prvih 90 koledarskih dni. Aktualni predlog gre pri varčevanju torej dlje.
Še večje stiske
Do predvidenega znižanja nadomestila ob dolgotrajni bolniški odsotnosti so kritični v Zvezi svobodnih sindikatov Slovenije, v Konfederaciji sindikatov javnega sektorja in v Delavski svetovalnici. Na hude posledice, ki bi jih takšen ukrep prinesel prebivalcem v že tako težkih težkih življenjskih obdobjih, opozarjajo tudi v vrstah bolnikov. »Zniževanje nadomestil ob dolgotrajni bolezni je nesprejemljivo. Dohodki so med bolniško odsotnostjo že tako znižani: nadomestila so nižja od plače, v tem času prav tako ni plačana malica. Poleg tega bolniki, ki bi nanje sicer čakali predolgo ali pa do njih sploh ne bi imeli dostopa, za različne podporne terapije in rehabilitacijo pogosto plačujejo sami,« je poudarila Kristina Modic, izvršna direktorica Slovenskega združenja bolnikov z limfomom in levkemijo L&L.
Znižanje nadomestil bi bolnike, ki se že tako pogosto znajdejo v finančnih stiskah, pahnilo v še hujše socialne težave, je jasna sogovornica. Izpostavila je tudi, da rehabilitacija ni dovolj dostopna, prav tako pa ni enakomerno na voljo vsem bolnikom. Tudi pri bolnikih z rakom je na primer odvisna od diagnoze in odločitev posameznega zdravnika. Luknje pokrivajo organizacije bolnikov, a sistematičnega dostopa do rehabilitacije na ravni cele države ni. Če bi ga zagotovili, bi bilo tudi vračanje na delo lažje, ugotavlja Kristina Modic. Po njenih besedah bi bilo treba poskrbeti tudi za to, da bi imeli bolnik dostop do rehabilitacije že ob začetku zdravljenja in ne šele po njegovem zaključku.
