Keir Starmer, ki je v Združenem kraljestvu na oblasti od začetka lanskega julija, je le malokrat zasedel naslovnice časopisov po svetu. Doma ga kritiki radi razglašajo za dolgočasnega premierja brez kompasa (vsak politik je dolgočasen v primerjavi s konservativnim Borisom Johnsonom, ki menda načrtuje vrnitev v politiko), po svetu pa je še najbolj odmeval njegov spor z »ameriškim predsednikom v senci«, najbogatejšim Zemljanom Elonom Muskom, ki se odkrito vtika v britansko notranjo politiko in je celo zahteval izredne volitve na Otoku (redne so na vrsti leta 2029), da bi z denarjem (menda 100 milijoni dolarjev) poskusil na Otoku spraviti na oblast evrofobnega desničarja in Trumpovega oboževalca Nigela Faragea.
Prvi pripravljen poslati vojake v Ukrajino
Nenadoma pa o Starmerju, ki naj bi prihodnji teden obiskal Trumpa v Beli hiši, vsaj kolikor dopušča dinamika vedno novih srečanj in izjav o Ukrajini, govorijo in pišejo vsi. Začelo se je z njegovo izjavo pred odhodom na ponedeljkovo vrhunsko srečanje o Ukrajini v Parizu, ko je kot prvi med evropskimi voditelji dejal, da je njegova država »v vseh pogledih pripravljena poslati vojake v Ukrajino, če bi bilo potrebno, da pomagajo zagotoviti njeno varnost v okviru mirovnega sporazuma«. Zagotavljanje trajnega miru v Ukrajini pa je po njegovem »ključno za odvračanje Putina od nadaljevanja agresije v prihodnosti«.
V članku za Daily Telegraph je zapisal: »Tega ne rečem zlahka. Čutim globoko odgovornost, ki jo prinaša potencialna ogroženost življenj britanskih vojakov in vojakinj, vendar vsaka vloga pri zagotavljanju varnosti Ukrajine pomaga zagotoviti tudi varnost naše celine in naše države.« Konec ruske vojne z Ukrajino, ko bo prišel, piše Starmer, ne more postati samo začasen premor pred novim Putinovim napadom. Ob tem pa je dejal, da so za trajen mir v Ukrajini bistvenega pomena varnostna poroštva ZDA, ki da Putina edine lahko odvrnejo od vnovičnega napada.
Otoku primanjkuje vojakov, potrebovali bi rezerviste
Po njegovem bi britanske vojake, poleg vojakov drugih evropskih držav, namestili vzdolž razmejitve med deli Ukrajine, ki so pod ruskim nadzorom, in ostalim ukrajinskim ozemljem. Britanija najbolj glasno med evropskimi državami poudarja, da je vojna v Ukrajini »frontna črta za Evropo« (in torej Veliko Britanijo) in da je pripravljena odigrati svojo vlogo pri varovanju stare celine in s tem sebe.
Nekdanji načelnik generalštaba britanskih oboroženih sil, lord Dannatt, pa sumi, da je britanska vojska tako oslabljena, da ni sposobna izpeljati mirovne misije v Ukrajini. »Iskreno rečeno, trenutno nimamo ne dovolj vojakov ne opreme, da bi lahko napotili večjo skupino za daljši čas. Za kaj takega bi bilo treba povečati obrambni proračun,« je dejal upokojeni general, ki je ocenil, da bi bilo za mirovno misijo v Ukrajini potrebno sodelovanje do 30.000 britanskih vojakov in da bi zato zelo verjetno morali mobilizirati rezerviste.
Starmerjeva pobuda je sprožila tudi jezen odziv v Moskvi. Ruski predsednik Vladimir Putin je sporočil, da ne bo dovolil »Starmerjevega načrta za namestitev mirovnih sil v Ukrajini v primeru premirja«. Ruski zunanji minister Lavrov pa je v Savdski Arabiji, po zelo prijateljskih pogovorih z ameriškim kolegom Marcom Rubiom, jezno dejal: »Razložili smo, da namestitev oboroženih sil Natovih držav pod kakšno lažno zastavo, zastavo Evropske unije ali državnimi zastavami ničesar ne spreminja. To je za nas nesprejemljivo.« Starmerjev predlog pa je med nekatere evropske države vnesel nesoglasja. Francija naj bi ga podpirala, Nemčija in Poljska pa naj bi ga zavračali. Večina je rekla, da je za razpravo o tem še prezgodaj – a vendar se tudi zaradi Starmerja že odvija.
Kot pogajanja s talibani
Starmer bo prihodnji teden prvi evropski državnik, ki bo obiskal Trumpa v Beli hiši. Čaka ga ne prav lahko srečanje, ker ponavlja, da mora Ukrajina sedeti za pogajalsko mizo o končanju vojne ter postati ne samo članica Evropske unije, s čimer naj bi se Rusija zdaj, sodeč po izjavah Kremlja, strinjala, ampak tudi zveze Nato, kar v Moskvi odločno zavračajo, Trump pa je tudi že dejal, da se mu to zdi nerealno.
Je pa Starmer spretno povečal pritisk na Trumpa, ko je torkove ameriško-ruske pogovore o Ukrajini v Savdski Arabiji primerjal z Afganistanom. »Ne smemo dovoliti ponovitve tega, kar se je zgodilo z Afganistanom, kjer so se ZDA pogajale neposredno s talibani, brez sodelovanja afganistanske vlade. Prepričan sem, da se temu želi izogniti tudi predsednik Trump,« je Starmer spomnil na ameriško kupčijo s talibani, ki jo je leta 2020 začela sklepati prva Trumpova administracija, končala pa Bidnova s poraznim vojaškim umikom avgusta 2021.
