Leta 1993, ob 30. obletnici smrti Johna F. Kennedyja (JFK), se je slovenski fotograf in novinar Arne Hodalič odpravil v Dallas, na prizorišče zločina, da bi naredil ambiciozno fotoreportažo. Uspelo mu je najti ljudi z ikoničnih fotografij, tiste, ki so bili zraven, njegov največji uspeh pa je bil, da je med drugim po zaslugi Oliverja Stona, režiserja slovitega filma JFK, stopil v stik z Marino Oswald, vdovo Leeja Harveyja Oswalda, po uradni razlagi edinega predsednikovega morilca. Hodaličevo fotoreportažo so takrat pograbili vsi svetovni mediji. Prejšnji teden se je v Cankarjevem domu o tem pogovarjal z novinarjem in urednikom Alijem Žerdinom. To je bil prvi v nizu pogovorov, ki jih bo ob dokumentarni razstavi Zgodovinski spomin, tretja razsežnost časopisa vodil Žerdin, sicer kustos Muzeja tiska in tudi avtor razstave ob 60. obletnici atentata, ki je v prvem preddverju Cankarjevega doma in bo na ogled do 14. novembra.
Drugi strelec
Gluhonemi Ed Hoffman, ena ključnih prič, si je za svojo resnico prizadeval vse življenje. Najbolj zagreta teorija namreč je, da Oswald, ki je v šestem nadstropju teksaške knjižnice od zadaj meril na predsedniški avto, ni deloval sam, da je obstajal drugi, profesionalni strelec, ki je na predsednika v avtu streljal bočno za znamenito leseno ograjo, stran od oči množic. »Hoffman je bil zame najbolj verodostojna priča. Bil sem pri njem doma, kjer mi je pokazal kopije pisem svojega videnja. Vsem predsednikom in Kennedyjevi družini je pisal, naj ga končno poslušajo, da je on videl tega drugega strelca, da ve, kaj se je zares zgodilo. Na koncu mu je FBI menda celo prisluhnil, a so mu tudi povedali, da je zdaj že tako in tako prepozno, tudi če bi kaj bilo. Jokal je, ko mi je kazal kopije pisem, iskreno jokal. To ni bil človek, ki bi hotel zaslužiti, nič ni imel od tega, bilo je namreč tudi veliko takih, ki so samo iskali denar.« Hoffman je videl dva človeka v delavski uniformi železnice s torbo za orodje. Prvi je stal in oprezal okoli, drugi je vzel iz torbe puško v dveh delih, jo zložil – kopito in cev – čakal v pripravljenosti in ustrelil. »Iskreno lahko povem, da sem Hoffmanu verjel, še danes mu verjamem in mislim, da je bilo to dejansko preveč za enega samega netreniranega entuziasta, kot je bil Oswald. Verjamem v zaroto, verjamem pa tudi, da je bil Oswald zraven. To je bila zelo sinhronizirana akcija, a resnice najbrž ne bomo nikoli izvedeli.«
»Halo, Jackie tu«
Brez režiserja Oliverja Stona ne bi bilo fotoreportaže, enega najuspešnejših projektov Arneta Hodaliča. Slovenski fotograf je z njegovo pomočjo celo stopil v stik z Jackie Kennedy. Pogovor je trajal celih 15 sekund. »Poklical sem jo zvečer. Rekel sem: 'Arne here.' Ona je rekla: 'Jackie here.' Potem je nadaljevala: 'Do we know each other?' Pa jaz rečem: 'No.' In ona vpraša, kdo pa sem. In sem kolebal, če se namreč zlažeš takoj in te dobijo, ne boš prišel zraven, in ji rečem: 'Jaz sem, pravzaprav, fotograf'.' Klik. In je odložila slušalko.«
Izsledil je tudi predsednikovo mamo Rose Fitzgerald Kennedy. Potrkal je na vrata ogromne nepremičnine Kennedyjevih v Massachusettsu. »Ven je prišel nekdo temnopolt, ki je moral postrani skozi vrata, tako je bil širok čez ramena, in me vprašal, kaj bi rad. Rekel sem, da sem prišel na obisk k Rose, da bi se z njo malo pogovoril. On pa je samo odvrnil: 'Rose že šest let ne govori več.' Nato je zaloputnil vrata.«
Vrtnica
Svetovalec pri filmu Oliverja Stona je bil Larry Howard, raziskovalec, arhivar in močan zagovornik teorije, da Oswald ni deloval sam. Hodalič je bil v njegovi pisarni, ko mu je Američan povedal, da ne bo šlo. Da vdova Marina Nikolajevna Oswald novinarjem striktno prepoveduje stik. Howard jo je namreč poznal, pomagala mu je pri scenariju za film JFK. Nakar je zazvonilo. 'Hello, Marina,' se je oglasil Howard. Hodalič je natančno vedel, katera Marina. Namignil je, naj mu preda slušalko. »Rekel sem: 'Hello, Marina,' ona pa: 'Ti nisi Američan, imaš malo naglasa. Znaš rusko?' Rekel sem, da jasno, itak, in sem nekaj blefiral po rusko. Hitro je ugotovila, da ne znam, in nadaljevala po angleško. Postavila mi je eno najbolj bizarnih vprašanj v vsej moji novinarski karieri: 'Kakšno glasbo poslušaš?' Povedal sem ji, da Ottmarja Lieberta. 'Jaz tudi, dajva se dobiti,' je presenetljivo odvrnila.« Zelo sta se ujela, je pripovedoval Hodalič, kot bi bila stara prijatelja. »Pred Dončićem si bil verjetno prvi Slovenec, prvi Slovan v Dallasu,« se je pošalil Ali Žerdin.
Rusinjo, ki se je ustalila v Ameriki, je Arne Hodalič prosil za uslugo: »Ali bi lahko položila vrtnico na Kennedyjev grob?« Vdova je pokimala in rekla, da ni problema. Podoba nje, kako polaga vrtnico, je takrat obšla ves svet in je verjetno najbolj znana fotografija celotne fotoreportaže. Hodalič je bil tudi prvi novinar, s katerim je po 30 letih Marina Oswald spregovorila.
