S sklenitvijo sporazuma se je tik pred zdajci zataknilo, saj je sodišče v četrtek zjutraj ukazalo ustavitev postopka zaradi pritožbe dveh Britanki, rojenih na otoku Diego Garcia, ki sta trdili, da so bili prebivalci otočja popolnoma izključeni iz pogovorov. Nekaj ur kasneje je sodišče ustavitev preklicalo.
Do dogovora so kritični v britanski konservativni opoziciji, čeprav so se pogovori o takšnem koraku začeli pod njeno vlado. Najbolj izpostavljajo dobre stike Mavricija s Kitajsko in finančni del sporazuma, sploh ker vlada govori, da je stroškov za štiri milijarde evrov, kar očitno ne drži. Voditeljica opozicije in konservativne stranke Kemi Badenoch pravi, da Velika Britanija ne bi smela plačevati za uporabo svojega ozemlja.
Starmer pravi, da dogovor podpirajo tudi ZDA in da so sporazum morali skleniti čim prej, da kakšna druga država ne poskuša postaviti oporišča na strateško ležečem otočju, od koder so tudi vzletala letala v vojnah v Iraku in Afganistanu. Britaniji je namreč pravno in sicer kazalo slabo, leta 2019 je generalna skupščina OZN z veliko večino sprejela resolucijo, v kateri je zahtevala, da Velika Britanija izroči otočje Mavriciju, podobno je prej reklo meddržavno sodišče, ki je ocenilo, da gre za nezakonito kolonizacijo. V zadnjem času so tudi afriške države začele enotno nastopati do tega vprašanja v prid Mavriciju.
Administrativni manever
Velika Britanija je imela kot kolonialna sila več kot dvesto let nadzor nad območjem, kjer je otočje, tega pa je obdržala tudi po neodvisnosti Mavricija leta 1965. To je dosegla tako, da je otočje tri leta prej administrativno ločila od Mavricija, kjer so ves čas trdili, da je bilo to nezakonito in da so bili stisnjeni v kot, saj sicer ne bi dosegli samostojnosti. Britanske oblasti so potem v letih 1968 in 1974 izselile približno 2000 prebivalcev otočja na Mavricij in Sejšele, potem pa so sklenile dogovor z ZDA, ki so postavile oporišče.
Za pravico do samoodločbe
Otočje Chagos je zdaj praktično nenaseljeno, razen oporišča. Izseljeni prebivalci, ki večinoma živijo v Veliki Britaniji, in njihovi potomci dogovoru z Mavricijem večinoma nasprotujejo in pravijo, da so bili iz pogovorov izključeni. Bernadette Dugasse in Bertrice Pompem sta se zato na sodišču tudi pritožili, organizacija Glasovi prebivalcev Chaga pa je zapisala, da so ti še vedno žrtev kršenja človekovih pravic, da zahtevajo pravico do vrnitve na otok in do samoodločbe. Pravijo, da imajo svoj jezik in kulturo ter da je Diego Garcia njihov dom, do katerega že desetletja nimajo dostopa.