Evropska unija ob vse večjih geopolitičnih napetostih in negotovih gospodarskih razmerah poskuša stopiti na pot odpravljanja velike odvisnosti od proizvajalcev redkih surovin in elementov redke zemlje iz tretjih držav. Predvsem je očitna želja po zmanjšanju odvisnosti od Kitajske. Načrti za več rudarjenja, predelave in recikliranja strateških surovin na evropskih tleh so usmerjeni k samozadostnosti dobavnih verig v primeru kriz in nestabilnosti. V ta namen je evropska komisija sprejela poseben seznam 47 prednostnih projektov. Njihov skupni cilj je, da EU do leta 2030 deset odstotkov svojih potreb po strateških surovinah zadovolji z rudarjenjem na evropskih tleh, 40 odstotkov vseh snovi predela na območju EU in opravi 25 odstotkov reciklaže teh materialov. Največ projektov je namenjenih litiju. Redki strateški elementi, kot so redke zemlje, brez katerih ni zelenega prehoda, pa so v manjšini.
Visoki cilji strategije
Naši sogovorniki iz vrst znanosti in industrije ocenjujejo, da so ti cilji zelo optimistično zastavljeni. »Zaveze so zelo visoke. Evropa je na tem področju močno podhranjena. V Evropi se trenutno predela zgolj en odstotek redkih zemelj, v ciljih zakona o kritičnih surovinah pa se meri na doseganje 40 odstotkov do leta 2030. Dvomim, da bo to mogoče narediti v tako kratkem času. Tudi na področju recikliranja bo potreben velik napor, saj se v EU trenutno reciklira manj kot odstotek trajnih magnetov, ki vsebujejo redke zemlje, EU pa želi doseči 25 odstotkov,« razmišlja dr. Kristina Žužek, vodja skupine za magnetne materiale na Institutu Jožefa Stefana. Je velika strokovnjakinja za redke zemlje, strateške surovine za proizvodnjo magnetov visokih zmogljivosti. Vodi skupino, ki razvija nove vrste energijsko učinkovitejših trajnih magnetov, ki so gospodarni z viri redkih zemelj. Te so ključne za uporabo v zelenih tehnologijah, kot so vetrne elektrarne in električna vozila.
Njeno področje dela, tako kot tudi proizvodni program podjetja Magneti Ljubljana, ki ga vodi Albert Erman, se v precejšnji meri navezuje od Kitajsko. Ta je skoraj 100-odstotna dobaviteljica redke zemlje, močno pa obvladuje tudi trg magnetov, s tem pa po svoje tudi načrtovani zeleni prehod Evropske unije. Podjetje Magneti Ljubljana vso svojo proizvodnjo izvozi. Tako kot so pri tem odvisni od tujega trga, so tudi od tujih dobaviteljev redkih zemelj. Erman, ki podjetje vodi že od leta 1986 in je v tem času spremljal zapiranje 27 tovarn magnetov po Evropi, pravi, da so tudi sami popolnoma odvisni od kitajske surovine. »Zaradi cenejše kitajske konkurence smo lani po 38 letih sodelovanja izgubili največjega kupca, nemško podjetje Bosch,« razlaga Erman, ko pojasnjuje, da je Bosch zaradi nižanja stroškov proizvodno linijo preselil na Kitajsko in se jim odrekel kot dobavitelju magnetov, ki jih potrebuje za zavorne sisteme ABS. Posledično so v podjetju morali odpustiti okoli 40 delavcev.
Več ovir za hitro osamosvojitev
»Do evropske osamosvojitve še ne more priti. Je pa dobro, da se s temi projekti začne reševati probleme, ki se jih ne da rešiti čez noč,« pravi dr. Gašper Tavčar, vodja odseka za anorgansko kemijo in tehnologijo pri Institutu Jožefa Stefana. Kot razlaga, je ena od težav, da so postopki odpiranja rudnikov dolgotrajni, pogosto se jim upre lokalna civilna družba: »V Evropi je že klasičen problem, da ljudje ne želijo, da se to dogaja na njihovem dvorišču. Želimo, da je vse zeleno. V primeru krize bomo tako najbolj zeleni, ampak brez vsega.« Tavčar izpostavlja, da tudi nasprotovanje lokalnih skupnosti odpiranju rudnikov dviguje ceno materialom nasploh. Strinja se z našo oceno, da poskus evropskega osamosvajanja pri redkih elementih pomeni tudi okoljsko degradacijo, a do te prihaja z odprtjem vsakega rudnika. Bo pa zaradi strožjih predpisov v Evropi precej manjša kot drugje na svetu.
»Moderno je panično gledati samo Kitajsko in njene dobave. Ampak kot Evropa moramo gledati vse države, ki smo jim izpostavljeni zaradi dobav. Še vedno na seznamu pogrešam uran. Veliko govorimo o zelenem prehodu in uporabi jedrske energije. Toda uran, pa čeprav skoraj nimamo nobenega rudnika urana v Evropi, ni uvrščen med kritične surovine. Vse uvažamo. Prav je, da se končno zavemo, da je svet globalen do trenutka, ko pride do krize. Za primer naj uporabim maske v času korone. Takrat se jih v nekem trenutku ni dalo dobiti, ker so jih nekateri zadržali zase. Enako se nam lahko zgodi pri katerem koli kritičnem elementu, ki so na teh seznamih, razen če ne bomo poskrbeli zase,« poudarja Tavčar.
Prelomni vstop v WTO
Poslovanje podjetja Magneti Ljubljana, ki od Kitajcev kupuje samarij, terbij in neodij, ker evropska redka zemlja še sploh ni na trgu, je bilo »varno« do leta 2001. Takrat je Kitajska vstopila v Svetovno trgovinsko organizacijo, trgovina z njo se je liberalizirala, odpadle so evropske carine na magnetne snovi iz Kitajske, ki so znašale 30 odstotkov. Tako se je začelo kitajsko obvladovanje evropskega trga, tudi vseh panog, ki uporabljajo magnete – avtomobilske, telefonije, elektrotehnike, magnetne resonance v medicini … Japonska, ki je manjši proizvajalec in večinoma oskrbuje zgolj lastno industrijo, te odvisnosti v Evropi ne more nadomeščati.
»Po vstopu v WTO so te carine odpadle in takrat se je začela težava evropskih podjetij,« se spominja Erman in dodaja, da so pozneje Kitajci svojim podjetjem dajali še subvencije na izvoz. Zdaj na trg vse pogosteje posegajo tudi z izvoznimi omejitvami strateških surovin, čeprav za EU še ne. »Danes obvladujejo 97 odstotkov evropskega trga. Morate pa vedeti, da so redke zemlje po vsem svetu, tudi v Sloveniji, v rudniku Žirovski Vrh, kjer je uran. Odprt je bil v času Jugoslavije, da bi tam delali jedrsko pogačo za potrebe naše jedrske energije, a so ga hitro zaprli. V Evropi smo med redkimi, ki imamo te redke zemlje,« razlaga Erman. V podjetju Magneti Ljubljana že sodelujejo pri evropskih projektih vzpostavljanja neodvisnih dobavnih verig za čas, ko se bo na stari celini (na Norveškem) proizvedena ruda procesirala in predelala v magnete.
Nekatere stvari bodo morda dražje
Strokovnjak Gašper Tavčar na vprašanje, ali se bo potrošnikom nova strategija Evropske unije o kritičnih surovinah ob koncu desetletja kaj poznala v denarnici, ne odgovarja ravno pozitivno. »Seznam kritičnih surovin je določen z vidika, da jih morda sploh ne bomo dobili. Razjasniti si moramo, ali nam je pomembnejša denarnica ali njihova dosegljivost nasploh. Ker smo se doslej odločali zgolj glede na našo denarnico, se vse proizvaja na Kitajskem. Če želimo torej delati za našo samozadostnost, bodo nekatere stvari morda celo dražje. Vendar nas potem ne bo moglo ustaviti ali nas celo uničiti nobeno nihanje. Gre torej bolj za strateško odločitev kot finančno,« razlaga Tavčar. Kot primer omenja električna vozila, ki potrebujejo magnete iz redkih zemelj. »Če teh magnetov ni, ni niti te avtomobilske industrije. Nazadnje to pomeni, da te to ne udari po denarnici, a tudi električnih vozil na koncu nimaš,« pravi Tavčar.
Če je vedno znova veljalo, da so se podjetja ozirala po najugodnejših surovinah, torej kitajskih, zdaj opažajo, da se tudi v evropski industriji počasi spreminja miselnost. Za zdaj sicer zgolj v vojaški. »Tam izrecno ne želijo imeti kitajskih surovin v svojih proizvodih. Zato je tam cena lahko tudi do petdeset odstotkov višja,« razlaga Erman. Tukaj se bo pojavila priložnost za preživetje rudnikov v Evropi.
