V torek, točno mesec dni po tem, ko je bilo mogoče nazadnje v javnosti videti 57-letnega kitajskega zunanjega ministra Qin Ganga, so iz vlade sporočili, da so ga odstavili. Zamenjal ga je njegov predhodnik, 69-letni Wang Yi, ki je od lani jeseni vodil partijsko komisijo, ki določa usmeritev kitajske zunanje politike. Wang tako zaseda dva najpomembnejša položaja diplomacije.
Omenjeno sporočilo kitajske vlade pa je tudi bolj ali manj vse, kar je znanega o usodi Qina. Tako se nadaljujejo ugibanja in govorice, ki krožijo že od junija, ko je nenadoma in brez pojasnil izginil iz javnosti. Teden pred tem se je v Pekingu pogovarjal z ameriškim zunanjim ministrom Antonyjem Blinknom med njegovim odmevnim obiskom Kitajske, nazadnje pa je bil v javnosti 25. junija ob pogovorih z namestnikom ruskega zunanjega ministra Andrejem Rudenkom. Potem se v začetku julija iz nepojasnjenih razlogov ni srečal z voditeljem evropske diplomacije Josepom Borrellom.
Na družbenih omrežjih trdijo, da je bila za poročenega Qina usodna skrivna zveza s hongkonško novinarko, ki naj bi jima povila sina. Gre za v Cambridgeu izšolano Fu Xiaotian, ki je prav tako izginila iz javnosti. Govori se tudi o zdravstvenih težavah, ki jih je zunanje ministrstvo navedlo kot razlog za njegovo odsotnost na srečanju držav ASEAN pred dvema tednoma. Tudi to je mogoče, saj kitajski režim skriva zdravstveno stanje ministrov in visokih uradnikov.
Padec mlade zvezde
Qin je zunanji minister postal decembra lani. Pred tem je delal kot tiskovni predstavnik zunanjega ministrstva, pa na veleposlaništvu v Londonu, v letih 2021 in 2022 pa je bil veleposlanik v ZDA. Ko je postal najmlajši kitajski zunanji minister v zadnjih petdesetih letih, se je zdelo, da gre za vzpenjajočo se zvezdo režima, sploh ker mu je bil zelo naklonjen predsednik države Xi Jinping. Na zahodu je Qin veljal za umirjenega diplomata, kar pa se je spremenilo, ko je postal zunanji minister. Marca je na svoji prvi tiskovni konferenci v tej vlogi denimo dejal, da so kitajsko-ameriški odnosi resno zašli s poti ter da bodo sledili konflikti in konfrontacija, če Washington ne bo spremenil svojega izkrivljenega odnosa do Pekinga ter stopil na zavoro.
Dogajanje je še bolj skrivnostno zato, ker so po objavi o zamenjavi Qina na kitajskem zunanjem ministrstvu s spletne strani izbrisali vsako njegovo omembo ali fotografijo v vlogi vodje diplomacije. To je posebej nenavadno glede na njegovo bližino s Xijem. Nekateri analitiki sklepajo, da je šlo za čistko, ki naj bi bila posledica boja v samem vrhu partije. Obstajajo celo trditve, da je Qin postal nevaren Xiju.
Je pa Qin še vedno član nekaterih državnih organov, tako da je mogoče, da je do odstavitve prišlo zaradi spora z drugimi visokimi kitajskimi diplomati, nezadovoljnimi z njegovim meteorskim vzponom. Morda je šlo torej za konflikt bolj zaradi osebnega rivalstva in ne toliko zaradi različnih pogledov na kitajsko zunanjo politiko. Med njegovimi nasprotniki je tudi novi zunanji minister Wang Yi, s katerim se nista razumela. Mogoče je tudi, da je v zadnjih mesecih kot zunanji minister storil kaj za vodstvo države in partije neprimernega in je to privedlo do njegove odstavitve.
Brez sprememb v politiki
Vsekakor s Qinovim izginotjem ni pričakovati sprememb kitajske zunanje politike, prav tako ne v odnosih z ZDA, s katerimi bo Kitajska še naprej previdno, a vztrajno tekmovala za svetovno prevlado. Wang Yija po desetih letih vodenja kitajske diplomacije ameriški diplomati bolje poznajo, zaradi česar je tudi bolj predvidljiv. Še vedno pa si bodo v Pekingu prizadevali, da bi se Kitajska z EU povezala proti ZDA, čeprav so ZDA glede demokracije, ekonomije in varnosti veliko bližje EU. Najbrž pa Kitajska ravno iz previdnosti, da se ne bi preveč oddaljila od EU, ki je najpomembnejši trg za njene izdelke, še naprej ne bo pošiljala orožja Rusiji.
Ker je v Wangovih rokah že od jeseni partijsko usmerjanje zunanje politike, bo v vlogi zunanjega ministra izvajal te svoje usmeritve. Kitajska zunanja politika je tako povsem v njegovih rokah. Sicer obstajajo namigi, da je zunanji minister samo začasno. S svojo izkušenostjo naj bi po odstavitvi Qina omogočil nemoteno vodenje zunanje politike. Več zahodnih analitikov ocenjuje, da bo novi zunanji minister izbran veliko bolj premišljeno, kot je bil Qin, ki morda ni bil primeren za tako visok položaj. To in tudi nenavadno izginotje ter kasnejša odstavitev Qin Ganga napeljujejo na sklep, da kitajski državni aparat morda ne deluje vedno brezhibno, kot si prizadeva prikazati Xijev režim.
