Kitajska vojska je v četrtek v okolici Tajvana začela glasno rožljati z obsežnimi vajami, s katerimi hoče po lastnih besedah »preveriti sposobnost prevzema oblasti, izvedbe usklajenih napadov in okupacije ključnih ozemelj«. Z drugimi besedami, poveljstvo vojske in s tem uradni Peking pošiljata jasno sporočilo novemu tajvanskemu predsedniku Lai Ching-teju (znanemu kot William Lai) po njegovi ponedeljkovi prisegi na položaj, da ga poleg velikih domačih izzivov, ker njegova stranka v parlamentu nima večine, čaka tudi razdražena oblast na drugi strani Tajvanske ožine.
Peking občutljiv, ker je Kitajska postala druga stran
Novi predsednik Lai je trn v peti uradnemu Pekingu. Njegova zmaga na januarskih volitvah je bila udarec za komunistično oblast, saj Lai prihaja iz Demokratične napredne stranke DPP, ki je naklonjena samoupravi otoka in je dobila že tretji zaporedni predsedniški mandat (Lai je bil doslej podpredsednik). V preteklosti je bil zagovornik samostojnosti Tajvana, ki je otok uradno ni nikoli razglasil, po zmagi pa je ponujal dialog Pekingu, ki ga ta odločno zavrača, saj novega predsednika označuje za nevarnega separatista, s katerim noče imeti nič neposredno opraviti.
Temperaturo je potem še dvignil Laijev ponedeljkov govor ob prisegi, ko je govoril o Kitajski kot o drugi strani, čemur se je njegova predhodnica dosledno izogibala zaradi občutljivosti Pekinga. Lai je recimo rekel, da »so kitajske vojaške operacije in kazanje mišic v (ozemeljskih) sivih conah največji strateški izziv globalnemu miru in stabilnosti«. Izrazil je tudi upanje, da se bo »Kitajska sprijaznila z resničnostjo obstoja Republike Kitajske,« kot sebe uradno imenuje Tajvan, v nasprotju s komunistično Ljudsko republiko Kitajsko. Toda Peking se ni nikoli sprijaznil s samostojno potjo otoka, kamor so po koncu druge svetovne in potem državljanske vojne pobegnili poraženi nacionalisti ter ustanovili svojo, sprva avtoritarno oblast, ki se je čez leta prelevila v demokracijo.
Bo A-ju sledil B?
V Pekingu vojaške vaje označujejo tudi kot odgovor na Laijev govor, čeprav so jih zaradi potrebne logistike gotovo pripravljali že prej. Vaje so namenjene urjenju v »obkolitvi tajvanskega otoka z vzhoda in zahoda, prikazu zmožnosti udara kitajske vojske iz vseh smeri otoka brez slepih točk«, navaja kitajski Global Times, sklicujoč se na neimenovane strokovnjake, a gre bolj kot ne za sporočilo oblasti, ki časopis upravlja. Po navedbah kitajske televizije CCTV so vojaška letala med vajo streljala s slepimi naboji. Bombniki s pravimi bombami pa so se v več formacijah in koordinaciji z mornarico v vodah, ki ločijo Tajvan od Filipinov, urili v napadih na cilje, tudi na tuje ladje, ki bi v primeru vojne lahko priskočile na pomoč Tajvanu. Ameriška vojska ima na Filipinih več oporišč.
V vajah naj bi preizkusili vse, kar bi prišlo v poštev v napadu na Tajvan, razen izkrcanja kopenske vojske. Vojska je tudi prečkala sredinsko črto v Tajvanski ožini, ki je 50 milj od vsake strani, kar pa je postalo že kar stalnica. Ni pa vstopila v zunanji morski pas 24 milj od otoka, kar bi bil precedens. Kitajska je vojaško vajo poimenovala Skupni meč – 2024-A, Global Times pa dodaja, da bi zlahka sledile nove vaje (2024-B, 2024-C ...), če bodo »tajvanski secesionisti še naprej izzivali«.
Javnost na Tajvanu zaradi kitajskih vaj ni posebej vznemirjena, saj se je nanje že nekako navadila. Doma je več pozornosti usmerjene v nov zakon, ki bi dal parlamentu več nadzora nad vlado. Sprejemata ga obe največji opozicijski stranki, ki imata v parlamentu večino, stranka DPP, ki zaseda predsedniški položaj in s tem vodi vlado, pa se upira. Šlo je tako daleč, da so v parlamentu zapele pesti.
