»Bolje bi bilo, da bi Hrvati potegnili iz naftalina načrte za Herceg-Bosno, kot da se pretvarjajo, da bomo gradili propadlo BiH,« je sporočil predsednik Republike Srbske Milorad Dodik po nenapovedanem ponedeljkovem srečanju s podpredsednikom doma narodov parlamentarne skupščine BiH in predsednikom HDZ BiH Draganom Čovićem v Mostarju. S pogrevanjem spopada med Hrvati in Bošnjaki Dodik poskuša dodatno zaostriti politične napetosti v BiH po nepravnomočni sodbi in zaporni kazni, ki jo je dobil v Sarajevu zaradi neupoštevanja odločitev visokega predstavnika za BiH Christiana Schmidta.
Čeprav je Čović dejal, da je treba odločitve pravosodnih institucij BiH spoštovati in da ne bo spoštoval odločitve skupščine Republike Srbske (RS) o ignoriranju državnih institucij, če bodo delovale v nasprotju z ustavo BiH, je tudi povedal, da ne bodo obrnili hrbta voditelju bosanskih Srbov in njegovi Zvezi neodvisnih socialdemokratov (SNSD), kot partnerjema v oblasti na državni ravni.
Enotnost prepirljivcev o BiH
Odnosi med Hrvaško in BiH so večplastni in zapleteni. Zagreb je zvest splošnemu okvirnemu sporazumu za mir v BiH, ki je bil podpisan 20. novembra 1995 v ameriški letalski vojaški bazi Wright-Patterson nedaleč od Daytona, ko mu je bil tudi porok.
Če na Hrvaškem obstaja kakšen konsenz med Andrejem Plenkovićem in predsednikom države Zoranom Milanovićem, je to trdna podpora BiH in njeni ozemeljski celovitosti, članstvu v EU in Natu. Resnično si želita, da bi se BiH, kljub svoji nefunkcionalnosti in šibkosti, čim prej izkopala iz politične krize, pustila preteklost za sabo in se obrnila proti prihodnost. Soglašata tudi glede ohranitve statusa Hrvatov kot konstitutivnega naroda, tako kot si prizadevata za reforme, ki bi Hrvatom, kot konstitutivnemu narodu, omogočale izbiro svojega člana predsedstva BiH na način, da mora hrvaški član dobiti večino glasov v tistih kantonih v Federaciji BiH, v katerih so Hrvati večina.
Plenković je zaradi svojega premierskega položaja v nekoliko boljšem položaju, ko gre za uresničenje hrvaških interesov v BiH, in je veliko prispeval k temu, da je BiH dobila status kandidatke za članstvo v EU. V mednarodnem okolju in na Hrvaškem jasno podpira koncept enotne in suverene BiH, njegova stališča so blizu stališčem Čovića, pa tudi Schmidta, kot gre za evropeizacijo BiH, čeprav Čović ni toliko naklonjen nemškemu diplomatu. Nenazadnje je Plenković za svoj prvi zunanjepolitični obisk v tretjem zaporednem premierskem mandatu izbral Sarajevo, za razliko od Milanovića, ki je po zanesljivi zmagi v letošnjem drugem krogu predsedniških volitve najprej odpotoval v Ljubljano.
Omejen Milanovićev doseg
Milanović, ki je vse bolj skeptičen glede EU, je včasih zagovarjal državljanski koncept BiH in je v svojem premierskem mandatu podpiral Željka Komšića, ki ga zdaj tako kot Plenković in Hrvati v BiH ne priznava za avtentičnega hrvaškega člana predsedstva BiH, ker je bil izvoljen večinoma z glasovi Bošnjakov v Federaciji BiH. Medtem se je Milanović posul s pepelom glede Komšića in državljanske ureditve BiH ter vse bolj izpostavlja nacionalistično noto, ko opozarja na podrejen položaj Hrvatov v BiH. Pogosto kaže nestrpnost v odnosu do bošnjaških voditeljev v Sarajevu, s katerimi nima vzpostavljene uradne komunikacije. Relativiziral je tudi genocid v Srebrenici, medtem ko ima Dodika za primernega sogovornika in legitimnega predstavnika bosanskih Srbov.
Milanović je bil tudi prepričan, da bi problem volilnega zakona v BiH in enakopravnosti Hrvatov lahko rešili s pogojevanjem članstva Finske in Švedske v Natu. To v BiH ni povzročilo odziva, je pa sprožilo nerodna vprašanja Hrvaški znotraj zavezništva. Kljub treniranju hrvaškega suverenizma v BiH je Milanović najhujši volilni poraz doživel ravno v BiH. V drugem krogu predsedniških volitev je tam dobil le četrtino od nekaj manj kot 14.000 glasov, kar je tudi ogledalo dosega njegove politike v BiH.
