Prvič po koncu diktature pred skoraj 50 leti separatistične stranke v katalonskem parlamentu nimajo absolutne večine poslancev. Zmaga katalonskih socialistov na regijskih volitvah pa tudi pomeni, da je zmagala spravljiva politika socialističnega premierja Pedra Sáncheza, ki je – vsekakor zaradi iskanja podpore v španskem parlamentu – popuščal separatistom. Tudi s spornim zakonom o amnestiji za vodilne katalonske politike, ki so bili obsojeni na zaporne kazni zaradi referenduma o odcepitvi. Brez tega zakona Sánchez novembra lani ne bi mogel sestaviti vlade.
A ker odslej ne bo jasne večine v katalonskem parlamentu, ki je tokrat razpršen na kar osem strank, lahko pride do politične blokade v regiji, morda tudi do novih predčasnih volitev. Politična nestabilnost v Kataloniji pa bi slabo vplivala na Sánchezovo vlado, ki je še naprej odvisna od podpore obeh največjih strank katalonskih separatistov.
Slabe možnosti za Puigdemonta
Katalonski socialisti so na nedeljskih volitvah (volilna udeležba je bila 55-odstotna) pod vodstvom Salvadorja Ille, Sánchezovega ministra za zdravstvo v času pandemije, dobili 28 odstotkov glasov in 42 od 135 sedežev v regijskem parlamentu (leta 2021 23 odstotkov in 33 poslancev). Druga je separatistična desnosredinska stranka Skupaj, ki je z 21,6 odstotka glasov in 35 poslanci za malenkost izboljšala rezultat iz leta 2021. Njen voditelj Carles Puigdemont, ki je že od leta 2017 politični emigrant in je bil v Španiji obsojen, pa ne more biti zadovoljen, ker je zelo hud poraz doživela Republikanska levica (ERC), glavna potencialna partnerica v njegovi morebitni vladi. Namesto 33 poslancev jih bo namreč odslej imela le 20, saj je tokrat prejela le 13,7 odstotka glasov. Četrta je španska Ljudska stranka, ki bo imela odslej 15 poslancev, doslej le tri. Peti je skrajno desni Vox, ki pod vodstvom temnopoltega Ignacia Garrige ostaja pri 11 poslancih. Nenacionalistična radikalna levica bo imela 6 poslancev, dva manj kot doslej.
Puigdemont, ki je volilno kampanjo vodil z juga Francije v upanju, da se bo kmalu lahko vrnil, ima torej že zaradi volilnih rezultatov zelo malo možnosti, da bi lahko prevzel vodenje vlade. Če upoštevamo še štiri poslance separatistične skrajne levice, ne pa dveh poslancev separatistične skrajne desnice, bodo stranke, ki zagovarjajo neodvisnost, imele komaj 59 poslancev, kar je devet premalo za absolutno večino. V zadnjih treh letih so jih te tri stranke imele 74. Sicer je po anketi državnega inštituta za statistiko med prebivalci Katalonije podpora osamosvojitvi padla z 49 odstotkov leta 2017 na sedanjih 42 odstotkov.
Težko sestavljanje vlade
Voditelj katalonskih socialistov Illa, ki se že vidi kot voditelj nove katalonske vlade, je rezultat teh volitev komentiral v katalonščini takole: »To je nova era za vse Katalonce, ne glede na to, kako razmišljajo in kateri jezik govorijo.« Novo ero vidi v tem, da naj prizadevanja za neodvisnost ne bi bila več v ospredju katalonske politike. Že v volilni kampanji pa je vprašanje odnosa Katalonije do Španije ostalo precej v ozadju spričo hude suše in stanovanjske krize.
Vendar bo Illa težko sestavil vlado, saj bi za to potreboval podporo poražene separatistične ERC in prošpanske radikalne levice. Puigdemont, ki še vedno računa na referendum o odcepitvi, je že pozval ERC, naj ne podpre vlade s prošpanskimi katalonskimi socialisti. Predlaga manjšinsko vlado separatističnih strank. A v ERC pravijo, da se po treh letih vladanja umikajo v opozicijo in prepuščajo Illi in Puigdemontu, da sestavita koalicijsko vlado. x
