Slovenski premier Robert Golob bo v ponedeljek ob Kolpi na gradu Vinica gostil hrvaškega premierja Andreja Plenkovića na njunem petem bilateralnem srečanju. Po uradnih napovedih je namenjeno pregledu dvostranskih in evropskih tem ter podpisu sporazuma o premostitvenih objektih na meji. Med državama pa ostaja vrsta nerešenih vprašanj iz preteklosti, vključno z mejnim in neuveljavljeno arbitražno odločbo, o katerem sta se Golob in Plenković že pred dvema letoma dogovorila, da ga ob strinjanju o nestrinjanju potisneta v ozadje in preprečita njegovo obremenjevanje tekočih odnosov.

23 objektov za lažje življenje

Ponedeljkovo srečanje premierjev bo po uradnem urniku sodeč nenavadno kratko. Vključno z dvema fotografiranjema bo trajalo 50 minut, bo pa kasneje sledilo še delovno kosilo delegacij.

V ospredju pogovorov bodo pregled bilateralnih odnosov in teme, ki so na dnevnem redu vrha voditeljev držav članic EU, ki bo v četrtek in petek v Bruslju, navajajo v uradu vlade za komuniciranje. Plenković in Golob pa bosta podpisala sporazum med vladama »o graditvi, upravljanju in vzdrževanju obstoječih premostitvenih objektov na državni meji«. Gre za 23 takšnih objektov (mostovi, nadvozi, viadukti …), ki so večinoma v zelo slabem stanju, navajajo v uradu in dodajajo, da bo sporazum celovito urejal razmerja med pristojnimi organi obeh držav glede teh objektov na skupni državni meji, ki bodo olajšali življenje lokalnim prebivlcem.

Odnosi so se izboljšali, ko sta obe državi dosegli kompromisni konsenz, da uradno arbitražo umakneta z mize. To ne pomeni, da Slovenija ni zavezana arbitraži, le da nismo več država enega vprašanja.

Dr. Boštjan Udovič, politolog s Fakultete za družbene vede

V zadnjih letih je sicer že bilo nekaj tovrstnih skupnih projektov, denimo obnova mostu čez Dragonjo pri mejnem prehodu Kaštel ter gradnja mostu čez mejni potok Kamenica pri Metliki.

Nič več država enega vprašanja

Za lokalno prebivalstvo so to pomembni projekti, na državni ravni pa gre za politiko manjših korakov obmejnega sodelovanja, ki je bilo nekaj let obremenjeno s sporom o izvajanju arbitražne odločbe. Ta je leta 2017 dokončno določila potek meje na morju in kopnem, Hrvaška pa ji odreka veljavnost in je od arbitraže odstopila, potem ko so na dan prišli prisluhi o sporni komunikaciji slovenske strani, za katero je arbitražno sodišče presodilo, da ni bistveno prizadela postopka. Nekaj let je to vprašanje hudo bremenilo odnose in jih spravilo skoraj na ledišče, sploh pod vladama Mira Cerarja in Marjana Šarca, vlada pod Janezom Janšo je potem storila korak vstran in izboljšala odnose z Zagrebom ter arbitražno vprašanje v času covida umaknila s prvenstvene pozicije v dvostranskih odnosih. Golobova to prakso nadaljuje. »Odnosi so se izboljšali, ko sta obe državi dosegli kompromisni konsenz, da uradno arbitražo umakneta z mize. To ne pomeni, da Slovenija ni zavezana arbitraži, le nismo več država 'enega vprašanja', ki je v odnosih s Hrvaško in širše ves čas poudarjala samo arbitražno razsodbo. Kot vem, potekajo tehnična pogajanja o udejanjanju arbitražne razsodbe 'pod radarjem', kar je dobro tako za odnose med državama kot za udejanjanje arbitražnih določil,« pravi dr. Boštjan Udovič s katedre za mednarodne odnose Fakultete za družbene vede. Plenković in Golob sicer dobro sodelujeta kljub temu, da sta iz idejno različnih taborov in da je hrvaški premier pred volitvami v Sloveniji leta 2022 javno podprl Janšo. To sodelovanje po Udoviču dokazuje, da sta oba pragmatična politika, »kar se mi zdi v odnosih med državama ključno«.

Ljubljanska banka in Krško

Med državama je sicer še več nerešenih vprašanj, ki so zdaj bolj v ozadju oziroma jim ne posvečajo toliko pozornosti, vsaj javno. Denimo hrvaške kazni slovenskim ribičem za ribolov na območju, ki je po arbitražni odločbi slovensko, in obratno, pri čemer so bili slovenski ribiči lani neuspešni s pritožbo na evropskem sodišču za človekove pravice. Potem sta tu vprašanje prenesenih deviznih vlog hrvaških varčevalcev v nekdanji Ljubljanski banki in dolg hrvaških podjetij do nekdanje LB, pa vprašanje skupnega odlaganja jedrskih odpadkov iz Krškega, ki ga očitno ne bo. Udovič ocenjuje, da bi morala Slovenija »več vlagati predvsem v to, da Hrvaška spozna, da je rešitev teh vprašanj dobra tudi zanjo. Zdi se mi, da smo se nekako predali pri teh dveh vprašanjih, čeprav vsaj pri drugem bloku jedrske elektrarne imamo nekakšen korenček in palico, slabše nam kaže pri LB.«

Priporočamo