Novi francoski premier François Bayrou se je odločil za vlado z močnimi osebnostmi. Pravzaprav je novo vlado sestavljal tudi oslabljeni predsednik Emmanuel Macron, saj so v njej politiki, ki so mu blizu. Torej se ni povsem umaknil iz notranje politike, kar bi menda moral storiti tudi zaradi svoje velike nepriljubljenosti.
V novi vladi sta med drugimi dva nekdanja premierja: ministrica za šolstvo je Elisabeth Borne, minister za prekomorska ozemlja pa Manuel Valls, tudi nekdanji kandidat za župana Barcelone. Sicer sta, podobno kot gospodarski in finančni minister Eric Lombard, pa tudi minister za regije François Rebsamen, izšla iz socialdemokratske leve sredine, a to ne pomeni, da je vlada nagnjena levo, saj so vsi štirje samo še sredinski politiki, marsikdaj – kot Macron – bolj nagnjeni desno kot levo. Lombard na primer, ki je že pred 30 leti postal pomemben bankir in poslovnež, je v vladi celo predvsem zato, da pomiri finančne trge ob proračunskem primanjkljaju, ki presega 6 odstotkov BDP, in ob vse večjih težavah v gospodarstvu.
Bayrou se ni rešil odvisnosti od skrajne desnice
Pravosodje bo prevzel desni Gérald Darmanin, ki je bil štiri leta, vse do septembra letos, Macronov notranji minister. Zdaj pravi, da se namerava boriti proti »islamističnemu separatizmu« (v nekaterih revnih predmestjih naj bi vladali islamski zakoni), »narkotolpam« in »prekupčevanju z mamili«. Za mnoge sodnike pa so sporne nekdanje Darmaninove trditve, da so sodišča preveč popustljiva in premalo stroga, prav tako nedavna izjava, s katero naj bi se poskusil prikupiti skrajni desnici: »Šokantno bo, če Marine Le Pen ne bo mogla kandidirati na predsedniških volitvah.« Ker naj bi zlorabila denar evropskega parlamenta v strankarske namene, grozi namreč voditeljici skrajne desnice 31. marca sodba, ki bi ji prepovedala opravljati javne funkcije.
Zelo desni Bruno Retailleau, ki je kot Darmanin z mislimi pri predsedniških volitvah leta 2027, ostaja notranji minister z zahtevo po »avtoriteti in strogosti javnega reda tako na ulicah naših mest kot na naših mejah«. Sredinski Bayrou pa noče razpihovati sovraštva do migrantov, a tudi ne sme dovoliti Le Penovi, da bi na tak način pridobivala nove volilce, zato ima v vladi Darmanina in Retailleauja. Le Penova, ki je v začetku decembra spodnesla Barnierjevo vlado, tudi s to ni zadovoljna, čeprav se je prav zaradi nje Bayrou odpovedal zmernemu desničarju Xavierju Bertrandu, še enemu potencialnemu predsedniškemu kandidatu, ki pa je velik nasprotnik – že kar sovražnik – Le Penove. Grozila je s takojšnjo nezaupnico, če bi postal minister za pravosodje, kar je hotel Bayrou. Bayrou se je moral odpovedati Bertrandu, ker mu ni uspelo, da bi se rešil odvisnosti od skrajne desnice na tak način, da bi v vlado vključil socialiste.
Vlada bi lahko padla že sredi januarja
Le Penova tako lahko s svojimi 140 poslanci skupaj z levico izglasuje nezaupnico. Sicer je še odvisno od 66 poslancev socialistov, ali so res za politično nestabilnost, ki bi lahko vodila do Macronovega odstopa in predčasnih predsedniških volitev, na katerih bi se lahko v drugem krogu v boju za Elizejsko palačo pomerila skrajneža z desne in leve, Le Penova in Jean-Luc Mélenchon.
Bayroujeva vlada bi lahko padla že sredi januarja. Menda pa je Le Penova ne bo takoj rušila, ker se zmernemu delu svojih volilcev, ki je za politično stabilnost, noče pokazati kot destruktivna. Skupaj z levico pa naj bi spodnesla Bayrouja februarja, ker hoče na tak način izzvati Macronov odstop in predčasne predsedniške volitve, saj jo 31. marca čaka sodba, ki bi ji lahko prepovedala opravljanje javnih funkcij.
