Perujski pisatelj in esejist Mario Vargas Llosa, ki je v nedeljo preminil v krogu družine, je že davno obveljal za klasika sodobne latinskoameriške – in svetovne – književnosti. Njegovo delo, prežeto z natančnimi opisi vsakdanje resničnosti, bogatim jezikom ter močnimi podobami, občasno pa tudi z erotiko in svojevrstnim humorjem, so močno zaznamovale osebne izkušnje in razmere v domovini, zato se v njem na razne načine odražajo pretresi druge polovice 20. stoletja v Latinski Ameriki – od krutosti revolucij in vojaških diktatur do premislekov o družbenih protislovjih in svobodi posameznika. Ta ljubitelj klasične glasbe ter nogometa je sicer v zadnjih desetletjih večinoma živel v Španiji, kjer je leta 1993 prav tako dobil državljanstvo.
Generali so bili besni
Mario Vargas Llosa se je rodil leta 1936 v mestu Arequipa na jugu Peruja, kmalu zatem pa se je po ločitvi staršev z materjo in njeno družino preselil v Bolivijo, kjer je začel obiskovati osnovno šolo; nekaj let zatem so se vrnili v Peru, kjer se je pri štirinajstih letih vpisal na vojaško gimnazijo v Limi. Te sicer ni končal, vendar mu je izkušnja desetletje pozneje ponudila snov za njegov prvi roman Mesto in ščeneta (1963), v katerem je popisal nasilno okolje šole, zaznamovano z zlorabami ter prikritimi zločini – in ki se ga je dalo razumeti tudi kot prispodobo takratne perujske družbe (ter njenih razrednih in kulturnih razlik), v kateri je imela vojska pomembno vlogo. Delo mu je prineslo prve nagrade in širšo prepoznavnost, navdušene kritike, pa tudi oznako kontroverznosti, ki ga je na različne načine ves čas spremljala tudi kasneje: več vidnih politikov in generalov ga je označilo za »pokvarjenca«, častniki z omenjene gimnazije pa so pokupili kakih tisoč izvodov romana in jih javno sežgali.
Še pred literarnim prebojem je delal kot novinar, študiral pravo in literaturo na univerzi v Limi ter pisal drame in kratke zgodbe. Pri devetnajstih se je poročil s stričevo svakinjo Julio, ki je bila deset let starejša od njega, po njegovi diplomi sta se preselila v Madrid, kjer je dobil štipendijo, in potem v Pariz; razšla sta se leta 1964, njunega odnosa pa se je leta 1977 spomnil tudi v knjigi Teta Julia in pisatelj. Leto po ločitvi se je poročil drugič, s sestrično Patricio, s katero sta imela tri otroke, skupaj pa sta ostala kar pol stoletja – zapustil jo je leta 2015, ko se je na veliko veselje rumenega tiska podal v razmerje s televizijsko voditeljico filipinskega rodu Isabel Preysler, ki je bila med drugim poročena s slovitim Juliem Iglesiasom (in je tudi mati pevcev Enriqueja ter Julia mlajšega).
Med uporom in porazom
S svojim drugim romanom Zelena hiša (1966), kjer v eksperimentalnem slogu prepleta več zgodb, časov ter perspektiv, se je Mario Vargas Llosa dokončno utrdil kot eno osrednjih imen »eksplozije« brsteče latinskoameriške književnosti, skupaj s pisatelji, kot so bili argentinski avtor Julio Cortázar, mehiški romanopisec Carlos Fuentes ali eden najbolj značilnih predstavnikov magičnega realizma, Gabriel García Márquez. Prav s kolumbijskim pisateljem sta bila zelo dobra prijatelja, dokler med njima ni prišlo do prepira: nikoli ni bilo docela jasno, kaj je bil razlog, da je Vargas Llosa leta 1976 v Mehiki udaril Márqueza v obraz (nekateri so menili, da je šlo za ljubosumje, drugi so navajali razhajanja v pogledih na kubansko revolucijo), dejstvo pa je, da zatem nista govorila več desetletij; pobotala sta se šele leta 2007. Vargas Llosa je bil v mladosti izrazito naklonjen levičarskim idejam, vendar se je ob razočaranju nad potekom revolucij v Latinski Ameriki politično postopno pomaknil na konservativni pol – leta 1990 je celo kandidiral za predsednika Peruja, a v drugem krogu izgubil proti Albertu Fudžimoriju.
Opus Maria Vargasa Llose obsega več kot 50 del, ki so bila prevedena v več kot 30 jezikov – nekaj njegovih romanov, poleg navedenih denimo tudi Pogovor v Katedrali (1969), Kdo je ubil Palomina Molera (1986), Pripovedovalec (1987), Hvalnica mačehi (1988) in Vragolije porednega dekleta (2006), je na voljo tudi v slovenščini. Za svoje ustvarjanje je prejel množico nagrad ter raznih časti, celo španski plemiški naslov, leta 2010 pa tudi Nobelovo nagrado za književnost, in sicer za »njegove kartografije struktur moči ter izostrene podobe odpora, upora in poraza posameznika«.
