V soboto je več deset tisoč ljudi v središču Rima protestiralo proti zakonom o varnosti, ki jih hoče uveljaviti vlada. Protestniki menijo, da so represivni in nevarni za demokracijo. Med drugim naj bi bila odslej policija bolj zaščitena pred nasilnimi protestniki in manj izpostavljena kaznim zaradi prekoračitve pooblastil, hitreje pa naj bi potekali postopki za izpraznitev nezakonito zasedenih objektov.
Protestniki najbolj nasprotujejo predlogu zakona, ki predvideva, da bo odslej za blokado cest in železnic – namesto globe kot doslej – zagrožena kazen dveh let zapora. Predvsem podnebni protestniki so v Italiji v zadnjih letih pogosto blokirali ceste.
Strah pred uveljavljanjem policijske države
Na levici se bojijo, da bo s tem zakonom vlada skrajne desničarke Giorgie Meloni poskušala onemogočiti vsake proteste in da je to korak k uveljavljanju policijske države. Tudi v Demokratski stranki in Gibanju petih zvezd, ki sta glavni opozicijski stranki, menijo, da ta zakon ogroža demokratično pravico do protestov.
V resnici je težko zanikati težnje Melonijeve k avtoritarni vladi. Med drugim si prizadeva, da bi z ustavnimi spremembami, za katere vsaj za zdaj še nima potrebne podpore v obeh domovih parlamenta, še okrepila položaj premierja v primerjavi s predsednikom države in parlamentom. Takšno prizadevanje je toliko bolj problematično, ker v mladosti ni skrivala svojega navdušenja nad Benitom Mussolinijem, ki je prav s položaja premierja vladal kot fašistični diktator.
Poleg tega ni naklonjena delitvi oblasti, saj obtožuje nekatere sodnike, da ne upoštevajo demokratično izražene volje ljudstva. Zlasti se je znesla nad sodniki, ki ji onemogočajo, da bi v italijanske zbirne centre, ki jih je – očitno zaman – dala zgraditi v Albaniji, poslala migrante, zajete na morju. Trdi, da so prekoračili svoje pristojnosti in v politične namene zlorabili svojo sodno oblast. Očitno stremi k podobni vrsti neliberalne demokracije, kot se uveljavlja na Madžarskem. Zaradi odpravljanja medijskega pluralizma pa takšna prevlada izvršne oblasti nad vsemi drugimi vejami oblastmi (četrta so mediji) na dolgi rok vodi tudi do odprave demokracije.
Zaradi zmernosti navzven pozabili, da je vodja neofašistov
Če je v njeni notranji politiki – tudi v njenem odnosu do migrantov in istospolnih parov ter v geslu »Bog, domovina, družina« – mogoče opaziti poteze skrajne desničarke, pa je doslej v zunanji politiki dajala vtis zmerne političarke, ki je privržena zahodnim idejam demokracije, pravne države in mednarodnega prava, kar je pokazala z neomajno podporo napadeni Ukrajini. Tudi zaradi njenega druženja z desnosredinsko predsednico evropske komisije Ursulo von der Leyen so mnogi pozabili, da je voditeljica neofašističnih Bratov Italije.
Vendar bi lahko v njeni zunanji politiki nastopilo novo poglavje z izvolitvijo Donalda Trumpa. Doslej se je Melonijeva v veliki meri prilagajala proevropskim levosredinskim, liberalnim in zmerno konservativnim vladam, najbrž tudi zato, ker Italija potrebuje 200 milijard evrov iz evropskega sklada za okrevanje po covidu. Melonijeva bi zdaj, ko je ta denar večinoma dobila in ko je na volitvah v ZDA zmagal njen prijatelj Trump, lahko spremenila svojo zunanjo politiko.
Morda pa bo vendarle nadaljevala svojo dosedanjo previdno in pragmatično zunanjo politiko, tako da v EU ne bi bila deležna takšne osamitve, kakršna je doletela madžarskega premierja Viktorja Orbana. Poleg tega bo Trump od nje zahteval, da Italija, ki po vseh desetletjih stagnacije potrebuje gospodarsko rast in zato ne sme zmanjšati izvoza, zmanjša svoj zunanjetrgovinski presežek z ZDA, pa tudi, da poveča izdatke za vojsko, ki v nevarno zadolženi Italiji znašajo le 1,5 odstotka BDP.
