Nikakršno nasilje človeka nad drugim človekom ni dopustno. V najboljšem primeru lahko nekateri dogodki in dejanja, ki so bili povod za nasilje, štejejo za olajševalno okoliščino pri odmeri kazni, nikakor pa ga ne morejo v celoti opravičiti. Vendar pa kaznovanje ne more biti edini odgovor družbe na nasilje posameznika, potrebna sta tudi odpravljanje okoliščin, ki sprožajo nasilje, ter privzgoja vrednot in znanj, ki posameznika odvračajo od lastnih nasilnih impulzov in ga opremljajo z veščinami za nenasilno reševanje konfliktov.
Ampak vedno znova poteka razprava samo o kaznih. Katera kazen je dovolj stroga, da bi že misel nanjo odvrnila posameznika od nasilnega dejanja? Zdravniki menijo, da so kazni za verbalno in fizično nasilje, ki so mu vse pogosteje izpostavljeni, preblage.
Statistike v različnih državah kažejo, da se večina zdravstvenih delavcev vsako leto vsaj enkrat sreča z nasilnim bolnikom. Razmere v družbi in zdravstvu podpirajo oceno, da število takih dogodkov narašča. Odzvala se je zdravniška zbornica, ki je vložila znaten napor, da je zbrala več kot sedem tisoč podpisov pod predlog spremembe kazenskega zakonika, ki naj bi nasilna dejanja zoper zdravstvene delavce obravnaval strožje kot zoper druge državljane. Mimogrede: ne morem se domisliti, da bi zbornica kadar koli doslej zagnala zbiranje podpisov pod zahtevo, namenjeno lajšanju neznosnih razmer, v katerih so se znašli slovenski bolniki. Ali pač? Zbornica meni, da bodo strožje kazni za nasilne paciente povečale ne le varnosti zdravnikov, temveč tudi bolnikov.
Kako je to urejeno zdaj? Kazenski zakonik opredeljuje kazniva dejanja »prisiljenja, grožnje in nasilništva«, ki v enaki meri veljajo za vse državljane in ki v najhujših primerih (grožnja z neposrednim napadom na življenje ali telo) določa kazen do dveh let zapora. To se zdravnikom ne zdi dovolj: nasilje nad zdravniki naj se obravnava enako kot nasilje nad policisti in drugimi uradnimi osebami, kjer sega razpon zagroženih kazni za podobna kazniva dejanja do pet let. Višje kazni naj bi imele vlogo odvračanja: ljudje naj ne bi storili kaznivega dejanja, če bi vedeli, da jih po novem čaka hujša kazen. Ni treba biti strokovnjak za penologijo, da bi razumeli, da ima strogost kazni omejene preventivne učinke. Dober primer so države, ki imajo v zakonih tudi smrtno kazen. Nobenega dokaza ni, da bi pet let zapora za dejanja, ki se v večini primerov dogodijo na mah, brez načrtovanja, delovala bolj preventivno kot dve leti zapora. Kogar lastni značaj, duševno stanje, življenjske okoliščine ali vpliv alkohola in drog spravijo v stanje, da mu poči film, v tistem trenutku ne razmišlja o višini zagrožene kazni. Pa tudi v primeru načrtovanega nasilja ima višina zagrožene kazni omejen vpliv. Ali dogajanje na ameriških šolah – in žal v zadnjem času tudi evropskih – ne dokazuje neuspešnost takih ukrepov? Ali bodo zdravniki, če se bo izkazalo, da strožja kazen ne deluje, zahtevali še strožje kazni?
Da se zdravniki želijo zaščititi pred bolniki tako kot policisti pred kriminalci, je strel v koleno za poklic, ki temelji na zaupanju, spoštovanju, sočutju in sodelovanju med zdravnikom in njegovim bolnikom. V nasprotju s tem so policistove naloge povezane z vzdrževanjem javnega reda, preprečevanjem kriminala in preganjanjem kaznivih dejanj – naloge torej, pri katerih je mogoče predvidevati, da bodo policistovi »pacienti« reagirali sovražno. Ali zdravniki res menijo, da so pri svojem delu ogroženi tako kot policisti? Veliko je še poklicev, ki temeljijo na intenzivni komunikaciji med ljudmi, kar lahko občasno pripelje do napetosti in konfliktov: varnostniki in redarji, učitelji in vzgojitelji, socialni delavci, delavci v storitvenih dejavnostih (strežno osebje, prodajalci), pravniki in odvetniki, javni uslužbenci, novinarji in drugi medijski delavci, letalsko osebje itd. Prepričan sem, da med temi poklici zdravstveni delavci še zdaleč niso na prvem mestu po številu nasilnih dogodkov. Vsi ti poklici bi torej po vzgledu zdravnikov lahko zahtevali strožje kazni za nasilje, ki so mu izpostavljeni. Ampak ali ne bi nato policisti zahtevali še strožjih kazni? Bo treba graditi nove zapore?
V času družbene negotovosti, ekonomskih kriz ali porasta korupcije in kriminala državljani pogosto zahtevajo strožje ukrepe za zaščito javnega reda in varnosti; zahtevajo torej bolj represivno državo. Tudi zdravniki kot posamezniki niso izvzeti iz takega razmišljanja: lahko razumemo, da zdravnik, ki ga je pravkar šokiralo nasilje bolnika, zahteva boljšo zaščito, ki jo vidi v strožji kaznovalni politiki. V takih primerih je ključno, da obstaja glas razuma, ki opozarja na potrebo po uravnoteženem pristopu, ki upošteva tako varnostne potrebe kot temeljne človekove pravice. Ta glas razuma morajo biti strokovne in akademske ustanove, nevladne organizacije, mediji, politične stranke in verske skupnosti.
Žal zdravniška zbornica ne sodi mednje. S svojo zahtevo po posebni obravnavi nasilja nad njimi zdravniki ponovno kažejo, da se imajo za večvredne v primerjavi z drugimi državljani in drugimi poklici.
