Tedaj na Discovery Channelu še ni bilo tematskih tednov, posvečenih morskim psom – preprosto zato, ker Discovery Channel še ni obstajal in ker je bil edina avtoriteta o morskih globinah, ki smo jo priznavali, francoski polbog po imenu Jacques Cousteau, vendar pa njega morski psi niso zanimali, zato se nad njimi tudi mi nismo navduševali. Vse to pa se je spremenilo poleti 1975.
Če preletimo dnevne novice, se zdi, da so v zadnjih dveh ali treh letih napadi morskih psov na ljudi vse pogostejši. In da, tudi statistični podatki pričajo o rahlo rastočem trendu, kar je mogoče pojasniti tudi z večjo množico ljudi, ki se vsako poletje odpravijo na plaže, in namnožitvijo morskih psov na območjih, kot so Florida, Južna Afrika in Avstralija, morda tudi zaradi višjih temperatur vode, ki nekaterim vrstam omogočajo večje število gnezdišč. Poleg tega sorazmerno povečanje števila in rabe naprav za fotografiranje in snemanje ter objav slikovnega materiala na različnih platformah daje občutek, da je prisotnost morskih psov v oceanu postala hitro se množeča kuga; toda za tiste, ki so se tega zavedali leta 1975 in niso živeli popolnoma odrezani od sveta, je ta nova morska mrzlica le plaho otroško igračkanje, komaj opazen pojav v poplavi sodobnih psihoz.
* * *
Knjigo, izšla je leta 1974, sem našel v skrivnem kotičku, ki sta ga imela starša za knjige, za katere sta menila, da jih morata obdržati daleč od otroških rok – tam sem našel tudi knjigo o letalski nesreči v Andih in knjigo neke argentinske psihologinje, ki je trdila, da feminizem spremlja nevarnost, ki zna moške prebuditi iz letargije, ki jim preprečuje, da bi uvideli, kako so pravzaprav oni nadvladani spol.
Na naslovnici je bila uporabljena risba umetnika Paula Beacona, ki je za knjižno različico naredil grobo verzijo risbe. Ogromna glava morskega psa z odprtimi čeljustmi, na morski gladini pa majcena gola ženska, ki mirno plava kravl, ne zavedajoč se tragedije, ki se bliža. Za reklamni plakat, ki je oglaševal film, so uporabili enako ilustracijo, samo da je površino morske gladine prekrivala morska pena, ki je prikrila goloto. Vse skupaj je okronal naslov: JAWS (Žrelo).
Peter Benchley je pred 61 leti večerjal na otoku Nantucket – tistem otoku, s katerega je odplula ladja Pequod na literarni lov za velikim belim kitom – ko je spoznal Winifred Wesson, s katero se je poročil leta 1964. V časopisu je prebral zgodbo o Franku Mundusu, kapitanu ladje in morskem pustolovcu, ki je pri Long Islandu ujel velikega belega morskega psa, težkega 2060 kilogramov. Benchley je to notico hranil v denarnici vse do leta 1971, ko je na srečanju z uredniki založbe Doubleday – medtem ko je skušal za vsako ceno postati pisatelj – predlagal zgodbo o velikem belem morskem psu, ki nekega poletja straši po morju v okolici obalnega mesteca in žre ljudi. V njej glavni lik, ki ga je navdihnil Mundus, postane Quint: človek z obsesijo, da bo ulovil morskega psa ubijalca, ki spominja na kapitana Ahaba in njegovega sovražnika, velikega belega kita.
»Velika riba se je neslišno premikala po nočnih vodah, poganjal jo je ritmično gibljiv rep v obliki polmeseca ...« Tako se roman začne z nočnim gibanjem velike ribe. To je briljanten začetek knjige, kot je bila briljantna tudi filmska verzija rosno mladega Stevena Spielberga: filmska pripoved o gibanju ribjega telesa, ki ga prenašajo tudi strune orkestra, ki sledijo partituri velikega Johna Williamsa: tun-tun, tun-tun. Podvodna pripoved, ki se jasno odmika od romana, s katerim ga neizogibno povezujemo in je nastal veliko pred tem: Moby Dick. Peter Benchley, pisatelj, ki sicer nima Melvillove umetniške grandioznosti, a je v žanrskem pisanju izjemno spreten, se odloči, da ne bo ostal na palubi, temveč nas bo s pisanjem potopil v gluhi svet morskih globin.
* * *
Sedmega junija letos so bili v okrožju Walton na Floridi v dveh urah in v radiju dveh milj zabeleženi trije napadi morskih psov: na 45-letno žensko in dva mlada moška, stara 17 oziroma 16 let. Triindvajsetega junija je morski pes na Havajih v bližini otoka Goat Island napadel Tamaya Perryja, poklicnega deskarja in reševalca iz vode: med napadom je izgubil roko in nogo, ko so ga iz morja potegnili drugi reševalci, so ga lahko le še razglasili za mrtvega. Osemindvajsetega junija je morski pes v bližini plaže v okrožju Nassau na Floridi napadel še enega moškega, ki je kljub kritičnemu stanju incident preživel.
Leta 2023 so po svetu našteli 69 neizzvanih napadov morskih psov, 22 izzvanih*, 9 napadov na čolne, 2 napada plavajočih trupel, 1 napad v javnem akvariju in 16 nepotrjenih napadov. Leta 2024 je bilo do 26. junija zabeleženih 46 napadov – med njimi 26 v ZDA in 9 v Avstraliji –, od tega jih je bilo 11 neizzvanih in eden s smrtnim izidom.
* * *
Benchley nikakor ni našel pravega naslova za knjigo. Hitro so zavrgli predlog Mirne vode in Vrnitev Leviatana. Tudi Smrtna čeljust in Leviatanova čeljust sta se urednikom zdela čisto preveč pretenciozna. Založba Doubleday je organizirala celo vrsto brainstormingov, iz katerih se ni izcimilo nič. Potem pa je Peter na večerji v New Yorku založniku Tomu Congdonu rekel: »Ne moremo se dogovoriti za besedo, ki bi nam bila všeč, kaj šele za naslov, ki bi nam bil vsem všeč. Pravzaprav je edina beseda, ki kaj pomeni, ki vsaj nekaj pove, čeljust (v slov. prevodu žrelo). »Ampak kaj naj bi to pomenilo?« je vprašal Congdon. »Ne vem,« je odgovoril Benchley, »ampak beseda je kratka, dobro bo videti na naslovnici in mogoče bo delovala.«
In če nas Quint, obsedeni lovec na morske pse, spominja na kapitana Ahaba iz Melvillovega monumentalnega romana Moby Dick, nas Brody, načelnik policije na otoku Amity, spominja na doktorja Thomasa Stockmanna iz gledališke igre Sovražnik ljudstva velikega Henrika Ibsena. Toda tako Quint kot Brody sta svojo pravo razsežnost dobila šele, ko so projekt uspešnega prenosa romana na filmsko platno zaupali takrat mlademu in relativno neznanemu filmskemu ustvarjalcu.
Producenta Richard D. Zanuck in David Brown sta roman prebrala v eni noči, vsak na svojem koncu države. Brown ga je odkril zaradi knjižne recenzije, izšla je v reviji Cosmopolitan, ki jo je urejala njegova žena. Recenzija se je končala z ugotovitvijo, da bi roman morda lahko postal dober film.
Pravice sta kupila za 1.200.000 dolarjev (preračunano na današnji čas) in razmišljala o režiserju Johnu Sturgesu, ki je takrat podpisal uspešno filmsko priredbo Starec in morje. Vendar je naključje hotelo, da je takrat mladi Steven Spielberg, ki je za njihovo produkcijsko hišo dokončal svoj prvi celovečerni film in ju obiskal v pisarni, na mizi odkril knjigo – še neobjavljeno – in prosil, ali jo lahko prebere. Takoj ko jo je prebral, ju je poklical in prosil, ali mu zaupata režijo tega filma.
* * *
Film sem si ogledal v Ciudádu de Méxicu, kjer je bila verjetnost napada nemogoča, vendar so ljudje vseeno iz kina odhajali vznemirjeni. V tistem času si ljudje še vedno niso povsem opomogli od grozljivke Izganjalec hudiča, zato sta med letoma 1973 in 1975 v psihi sveta, ki sem ga poznal, prevladovala dva smrtna strahova: hudič in morski psi. Toda šele ko smo tisto leto prišli na počitnice v Acapulco, se je pokazala prava slika. Domačini so v svojem zlatem zalivu živeli svoje običajno življenje, turisti pa so se od morja zadrževali na varni razdalji. Stojnice s hrano in pijačo na obali in barčki so imeli najboljši poletni zaslužek v zgodovini Acapulca. Ljudje so dneve preživljali v bazenih, na vrtovih in v barih ter podoživljali prizore iz filma.
Peter Benchley je večino ogromne vsote denarja, ki so mu jo prinesle prodaja romana in filmske pravice, porabil za to, da nas je do konca življenja skušal prepričati, da je njegova zgodba popolna izmišljotina in da morski psi nimajo apetita po človeškem mesu ali instinkta za maščevanje, kot ju ima pošast, ki jo je ustvaril in jo več kot kompetentno napisal – četudi je daleč od Melvillove literarne sape in njegovega kapitana Ahaba, a vendar je napisal zgodbo, zaradi katere so se nekateri od nas morali kopati v kadi.
Če kaj pogrešam v svetu, v katerem sem prvič slišal akorde Johna Williamsa, ko so spremljali podvodno kamero Stevena Spielberga, ki je ustvarjala subjektivni pogled na morskega psa, je to občutek pripadati univerzalnemu občestvu, ki ga oblikujejo določeni kulturni pojavi – občestvu, ki nam ga je v zadnjih letih z grenko-sladkimi občutki prinesel pojav epidemije covida. V razkosanem svetu, v kakršnem živimo, se zdi skoraj nemogoče, da bi neki film ponovno sprožil takšno psihozo, kot jo je poleti 1975 sprožil Spielbergov film, ki ni spremenil le zgodovine komercialne kinematografije, temveč tudi naš odnos do oceana.
Jaz, denimo, od tistih časov dalje tudi v kristalnih vodah Jadrana, ko se potapljam, ne morem premagati občutka, da del mene še vedno čuti tisti črni očesci, ki se skupaj z ogromnimi čeljustmi nenadoma obrneta, zaplavata z zagonom plahutajočega premikanja repa v obliki polmeseca in ob tem nenadoma začutim spremenjeno valovanje in vibracije vode.
* Znanstveniki, ki se ukvarjajo s preučevanjem vedenja morskih psov, naštevajo več razlogov, zaradi katerih ti lahko napadejo človeka. Med izzvane napade štejejo vse tiste primere, ko se človek nezavedujoč njegove prisotnosti morskemu psu preveč približa in se ta počuti ogrožen. Drugi razlogi so lahko obramba njegovega »lovskega« revirja ali pa tega, da morski pes pomotoma zamenja človeka za svoj običajen lovski plen (tjulnji, želve) kar še posebej velja za deskarje na valovih.
