Območje je zaščiteno, uprava parka pa si prizadeva, da bi ga vrnila naravi in če že ne izbrisala, vsaj omilila škodo, ki ji jo je prizadejala njena vojaška preteklost. Ta je prej močvirnato območje izsušila z jarki, kar ni le osiromašilo raznolikosti rastlinskega in živalskega sveta, temveč še danes greni življenje redkim potočnim rakom v tamkajšnji rečici Klabava.
Bohumil Fišer, vodja zaščitenega območja, si zato že več let prizadeva, da bi ga z jezovi in meandri povrnili v njegovo nekdanje naravno stanje. Nedavno so premostili tudi že vse birokratske ovire, pridobili potrebna dovoljenja, zbrali denar in bagri bi lahko že kmalu zarohneli. Pa jim ne bo treba, jezovi so namreč že zgrajeni.
Pred kratkim se je na območje namreč naselila družina bobrov, ki se je požvižgala na pridobivanje gradbenega dovoljenja ter namesto gradbene mehanizacije veliko natančneje in bistveno učinkoviteje opravila delo.
Kako so bobri prišli na to območje, tudi Fišerju ni povsem jasno, saj je najbližja populacija teh živali oddaljena več kot deset kilometrov. Vsekakor pa je ena sama družina bobrov ves projekt renaturacije območja opravila tako hitro in uspešno, da Fišer v gumijastih škornjih med mlakužami zdaj s težavo najde kopni prehod na nekoč izsušeni livadi. Fišer, ki je nadvse zadovoljen s tem, da so deloholični glodalci v rekordnem času brez zamud in aneksov brezplačno opravili delo, ki bi jih sicer stalo okoli 1,2 milijona evrov, pravi, da je pridobitev vredna še veliko več, saj so bobri tudi idealni serviserji tega projekta in vestno skrbijo za vzdrževanje, popravila, skratka za vse, kar je potrebno, da jezovi opravljajo svojo vlogo.
