V času svojega življenja več kot polovica žensk doživi vsaj eno od oblik nasilja, približno četrtina telesno nasilje, od teh jih nekaj manj kakor polovica svoje zdravje označuje za slabo ali zelo slabo. V splošni populaciji je takšna ocena bistveno redkejša, približno sedem odstotkov. Žrtve kot eno od posledic nasilja poleg izgube zdravja navajajo tudi stalno prisotnost strahu. Tako je pokazala pred dobrim desetletjem izvedena prva nacionalna raziskava o nasilju nad ženskami v Sloveniji.
Nasilje ali zloraba
Po nekaterih tujih raziskavah se nasilje v partnerskem odnosu v več kakor četrtini primerov začne že v prvem letu poznanstva. Spet drugi podatki, tudi poročila nevladnih organizacij, kažejo, da si veliko žrtev prvič poišče pomoč šele po več letih ali včasih celo desetletjih doživljanja nasilja. Kako je to mogoče, od kod ta včasih velikanski časovni razkorak? Da bi to razumeli, moramo vedeti nekaj več o procesih v odnosih med povzročitelji nasilja in njihovimi žrtvami.
V angleščini se je ob izrazu nasilje (nad ženskami, v družini) zelo uveljavil tudi izraz zloraba, ki ga pri nas največkrat uporabimo, ko so žrtve otroci. Gre za nezanemarljivo pojmovno razliko. Pojasnimo s pomočjo Slovarja slovenskega knjižnega jezika. Zloraba je »uporaba koga za kaj negativnega, slabega proti njegovi volji«, med primeri je »spolna zloraba otrok«, nasilje pa je »dejaven odnos do koga, značilen po uporabi sile, pritiska«. Zloraba je torej po SSKJ širši pojem: zlorabiti (»uporabiti za kaj negativnega«) je mogoče tudi brez nasilja (»uporabe sile, pritiska«). Uveljavljena raba izrazov, kot so nasilje nad ženskami, nasilje v družini in zloraba otrok, v slovenščini torej sugerira, da je v odnosu do žensk ali sploh odraslih oseb mogoče le nasilje, torej »uporaba sile, pritiska«, zloraba pa ne.
A ni tako preprosto. Zloraba in nasilje se v intimnih odnosih praviloma družita. Kadar je moč v odnosu neenakomerno porazdeljena, je možna tudi njena zloraba. Oseba z več moči lahko nad osebo z manj moči izvaja nadzor. Nadzor staršev nad otroki je sestavni del odnosov v družini. Toda starši imajo bistveno več moči kakor otroci (osebne in družbene, ki jo podpira zakonodaja), zato se lahko zgodi, da pri nadzoru prestopijo mejo med uporabo in zlorabo moči. Podobno verjetno brez večjih težav razumemo, da je mogoče to mejo razmeroma hitro prestopiti v odnosu do osebe, ki je hudo bolna, ostarela, onemogla ali ima takšno ali drugačno oviranost. Težje pa to razumemo, ko gre za odnos odraslih in bolj ali manj zdravih oseb, ki živita v intimnem partnerskem odnosu.
V odnosih med odraslima osebama je več dejavnikov, ki lahko ustvarjajo nesorazmerje moči, in eden od njih je spol. Družbeno, strukturno nesorazmerje moči med spoloma je podstat, ki posameznemu moškemu omogoča ali olajšuje nadzor nad posamezno žensko. To seveda ne pomeni, da je »družba kriva za vse«, niti ne, da si vsi moški prizadevajo nadzorovati ženske. Pomeni le to, da ima v obstoječih ekonomskih, pravnih, političnih in drugih družbenih razmerjih večina posameznih žensk manj družbene moči kot večina posameznih moških, in to ne glede na druge obstoječe družbene razlike in hierarhije. Rečeno drugače, brezposelni priseljenec brez izobrazbe, dohodkov in socialne mreže ima praviloma več družbene moči kot njegova partnerica, brezposelna priseljenka brez izobrazbe, dohodkov in socialne mreže. In visoko izobraženi »pristni Slovenec« z zavidljivim premoženjem in družbenim ugledom ima praviloma več družbene moči kot njegova partnerica, visoko izobražena »pristna Slovenka« z zavidljivim premoženjem in družbenim ugledom.
Razkorak v moči je posledica družbene hierarhije spolov, ki ima nešteto različic in v večini sveta večtisočletno tradicijo. Zato ni naključje, da se je delovanje proti nasilju nad ženskami praviloma povsod, tudi pri nas, začelo v okviru feminističnega gibanja, torej v okviru prizadevanj za odpravo spolnih hierarhij. Šele prepoznavanje strukturnega nesorazmerja moči med spoli omogoči uvid, da gre lahko tudi v intimnem partnerskem odnosu med moškim in žensko za zlorabo moči, saj na vsak posamezni intimni odnos med dvema osebama vplivajo tudi družbene hierarhije. Prav zato je bilo eno od gesel drugega vala feminističnega gibanja v zahodnem svetu »Osebno je politično«: naj si še tako želimo imeti medosebne odnose v avtonomnem zasebnem območju intimnega čustvovanja in sožitja (in prav je, da si tega želimo in si za to prizadevamo), to območje ni neodvisno od danega družbenega reda in njegovih hierarhij.
Nadzorovanje
Tudi v Sloveniji smo že pred desetletji opozarjale, da je nasilje nad ženskami posledica in hkrati sredstvo ohranjanja razlik v družbeni porazdelitvi moči ter zato sredstvo nadzorovanja z nešteto vidnimi in prikritimi oblikami. Ko gre za nasilje moških nad ženskami v partnerskih odnosih, imamo namreč praviloma opraviti z zlorabo moči v obliki nadzorovanja.
Zloraba moči na način nadzorovanja se v odnosu največkrat začne kot partnerjeva »skrb«. V številnih raziskavah že mladoletna dekleta poročajo o zlorabah in nasilju v partnerskem odnosu, ki jih pogosto niti ne prepoznajo kot nasilje. Tisti, ki nadzoruje, »skrb« pojasnjuje kot dokaz svoje ljubezni, nadzorovana pa takšno pojasnilo neredko tudi sprejema. V »partnersko skrb« so lahko zavite očitne oblike nadzorovanja, ki jih bližnji včasih zaznajo, na primer nadzorovanje tega, s kom se ženska druži, koliko in kakšne stike ima s primarno družino ali s prijateljicami itd. A pogosto gre za oblike nadzora, ki jih težko opazi še kdo razen vpletenih. Tako lahko partner nadzoruje njeno porabo denarja, čas odsotnosti od doma, prevožene kilometre in porabo goriva; jo omejuje pri izbiri oblačil in ličil; zahteva, da mu podrobno poroča o vseh svojih stikih z drugimi ljudmi, vključno s stiki na spletu; pregleduje njen telefon in elektronsko pošto; zahteva, da ostajajo vrata prostorov v stanovanju ves čas odprta, celo med uporabo stranišča ali kopalnice; se ji posmehuje in jo ponižuje zaradi dogajanj v telesu, recimo med menstruacijo, med nosečnostjo in po porodu itd. Večina teh oblik nadzorovanja je povezana s kulturno predpisanimi spolnimi vlogami in hierarhijo ženskosti in moškosti, kjer je moškost a prióri vredna več, ženskost pa manj.
Zloraba moči v odnosu je torej mogoča brez uporabe telesne moči. Tako se po navadi tudi začne in lahko dolgo ostane na tej ravni, nato pa nenadoma izbruhne v smrtonosno telesno nasilje. Približno v tretjini primerov moški, ki ubijejo ali poskusijo ubiti partnerico, pred tem niso fizično nasilni, temveč partnerico nadzorujejo, nadlegujejo, zalezujejo, se do nje vedejo izrazito lastniško, jo ponižujejo itd.
Nadzorovanje se po navadi stopnjuje in do prvega izbruha nasilja, ki ga tudi žrtev prepozna kot takšno, pogosto pride v tisti fazi odnosa, ko situacija omogoči večji nadzor, na primer ko se dekle odseli od staršev, po poroki, ob začetku skupnega življenja, v času prve nosečnosti itd. Izbruh nasilja ne pomeni, da je moški izgubil nadzor nad sabo (kar je pogosto uporabljeno opravičilo), temveč ga moramo razumeti ravno nasprotno, kot stopnjevanje nadzora. Če rečemo izbruhu nasilja »izguba nadzora«, sprevračamo dejstva. Moški, ki so v preteklosti v odnosu zlorabljali moč, sami povedo, da so zavestno ustvarjali situacije, s katerimi so pozneje lahko opravičili svoje nasilje. Zgodba gre recimo tako: vsak petek se je dobil s prijatelji in se domov vrnil pijan/zadet in siten. Ko je tiščal v partnerico, naj mu pove, zakaj je slabe volje, je rekla, da zato, ker je pil/se zadel – in že je lahko izbruhnil, pozneje pa svoj izbruh »opravičil« s pijanostjo/zadetostjo.
Pogosto ima nadzor težko dokazljive oblike. Tako lahko partner nadzoruje, kako partnerica čisti stanovanje ali pomiva posodo, vztraja pri tem, da morajo biti stvari pospravljene na določen način, jo omejuje pri nakupih hrane ali porabi gospodinjskih potrebščin, ji prepoveduje uporabo nekaterih prostorov v stanovanju itd. Lahko jo skrivaj spremlja na poti v službo/šolo in iz nje, se nenadno pojavlja na nepričakovanih krajih, uničuje njeno lastnino, grdo ravna s hišnimi ljubljenčki, po razvezi postava pred šolo, v katero hodijo otroci, vlomi v njeno stanovanje in premika stvari ali kot opozorilo v njem kaj pusti. Večina teh oblik nadzorovanja in zalezovanja se lahko bližnjim, če žrtev o njih spregovori, zdi nekaj nemogočega in imajo zato žrtev za paranoično ali pa imajo posamezna takšna ravnanja za nepomembna in nevredna pozornosti.
Nekatera zlorabljajoča vedenja okolica celo napačno razume kot ljubeča ali vsaj normalna. Moški recimo svojo partnerico nenehno objema, povsod se pojavljata skupaj, stalno ji pošilja sporočila ali jo kliče, ji daje pametne nasvete. Ali pa je tarča zlorabe »ženska vloga«, ki jo tudi okolje razume kot takšno, zato tolerira ali celo podpira njegove »kritike« njene kuhe, gospodinjenja, skrbi za otroke itd. Tako jo v kontekstu prevladujočega stereotipnega heteroseksualnega diskurza ponižuje v njeni ženski identiteti in ji vzbuja občutek neuspešnosti ter neustreznosti, strpni odzivi okolice pa ji ga še krepijo.
Zloraba ne glede na to, ali jo spremlja telesno nasilje ali ne, ustvari ter nato vzdržuje in stopnjuje strah. Na začetku odnosa je to lahko le strah pred neustreznim izpolnjevanjem pričakovane ženske vloge, toda zaradi nenehnega partnerjevega postavljanja poljubnih pravil in nadzorovanja, čemur se prej ali slej pridružijo grožnje, se ta strah razvije v strah pred telesnim nasiljem. Tudi telesno nasilje se, ko se začne, praviloma stopnjuje. Klofutam sledijo odrivanja, udarci, zvijanje rok, brce in morda tudi najhujše nasilje, katerega posledica so lahko trajne poškodbe, invalidnost in v skrajnem primeru smrt. Strah, ki ga v žrtvi krepita tako stopnjevana nadzor in nasilje, ni strah pred neposredno grožnjo, ki izzveni, potem ko grožnja mine, pač pa kroničen strah, ki ne izgine in pogosto vztraja še dolgo po tistem, ko ženska prekine odnos s povzročiteljem nasilja. Tu se skriva ena od ključnih težav v razumevanju nasilja v intimnem partnerskem odnosu, težav, ki ovirajo smiselno ukrepanje. Tisti, ki naj bi ukrepali in pomagali žrtvi, pogosto ne razumejo, kako dolgo je povzročitelj nasilja negoval ta strah, kako globoko se je strah zajedel v žrtev in – kako zelo upravičen je.
Kadar ženska poišče pomoč zaradi nasilja, zato nikakor ni dovolj, če jo vprašamo, ali doživlja nasilje, ali je zlorabljena, ogrožena; morda bo zanikala vse to, saj se ne želi identificirati z nemočno žrtvijo. Pač pa jo moramo vprašati o grožnjah in strahu ter o konkretnih možnih oblikah nadzorovanja. Doslej omenjeni primeri, navesti pa bi jih bilo mogoče še veliko, so jasen kazalnik, da v odnosu vlada zloraba in da sta sredstvo zlorabe nadzor in nasilje.
Varen izhod iz nevarnega odnosa
Moški, ki zlorabljajo in so nasilni, največkrat delujejo iz strahu, da bi izgubili nadzor nad svojim življenjem, kot del tega nadzora pa razumejo tudi nadzor nad partnerico (in nad vso družino). Raziskave so pri povzročiteljih ugotovile jasno korelacijo med stopnjo nadzorovanja partnerice in nesposobnostjo, da bi sprejeli njeno samostojnost, avtonomijo. V spolno hierarhični družbi je občutek moškega, da je upravičen do nadzora nad žensko (in otroki), nekaj »normalnega«, moški, ki ne nadzorujejo »svojih« žensk, veljajo za »poženščene« in so tarče posmeha.
Strah pred izgubo nadzora povzročitelje žene k delovanju. Na eni strani si prizadevajo ustvariti za okolje čim bolj sprejemljivo podobo o sebi, zato večinoma uporabljajo nasilje le v intimnem odnosu oziroma v družini, medtem ko se v odnosu do drugih ljudi vedejo prijazno, pozorno, okolje jih pozna kot delovne, skrbne, odgovorne itd. Na drugi strani nenehno krepijo nadzor nad partnerico in družino, kajti imeti partnerico in družino je pomemben del njihove identitete in občutka vrednosti, kar je spet povezano z družbenimi normami, ki moškim seveda prav tako kot ženskam postavljajo nekatere zahteve, povezane z družbenim razumevanjem spola. Pri tem ni zanemarljivo dejstvo, da neka mera agresivnosti in uporabe nasilja pri heteroseksualnih moških velja za normalno, za »moško«, zato okolje uporabo nasilja pri njih pogosto tolerira. Tako pri žrtvi nasilja kot pri povzročitelju imamo torej opraviti s prepletom individualnih, osebnih pričakovanj ter zahteve in želje po usklajenosti z družbenimi normami.
Vse to so razlogi, zakaj povzročitelji nasilja v okolju, v katerem žrtev išče pomoč, neredko naletijo na veliko več razumevanja kot sama žrtev, pa naj gre za bližnje okolje – sorodstvo, prijateljstva, znanstva – ali institucije. Poleg tega žrtev tako rekoč nikoli ni idealna po prevladujočih kulturnih merilih in običajnih pričakovanjih. Lahko je »sitna«, »jezikava«, »nadležna«, »maščevalna« ali celo napadalna do policije, ki pride posredovat, mogoče zavrača, da bi povzročitelja zapustila, morda med policijskim posredovanjem vpije in kriči, morda tudi sama uporablja nasilje, lahko je zasvojena z alkoholom ali drugimi substancami itd.
Veliko analiz in raziskav je že pokazalo, kako zelo nevarno je za žensko obdobje, ko se odloči zapustiti partnerja, ki jo zlorablja, in začne delovati v tej smeri. Prvi meseci do prvega leta ali leta in pol po prekinitvi odnosa so čas, ko je najbolj izpostavljena najhujšemu nasilju. Te nevarnosti ne bi smeli nikoli podcenjevati in to je tudi razlog, zakaj so varne hiše in druge oblike neinstitucionalne pomoči na skrivnih lokacijah.
To je tudi razlog, zakaj vsi mednarodni dokumenti o nasilju nad ženskami in vsa strokovna literatura opozarjajo, da ob odločitvi ženske za prekinitev takšnega odnosa ni dovolj, da se ji ponudi začasna varna namestitev, da se ji pomaga pri reševanju starševskih, stanovanjskih, zaposlitvenih, denarnih, pravnih in drugih zagat – vse to je nujno, ni pa dovolj. Narediti je treba temeljit varnostni načrt, ga sproti preverjati in dopolnjevati, kar je predvsem naloga institucij – policije, tožilstva, socialnih služb – pa tudi nevladnih organizacij. Pri tem je ključno, da žrtev sodeluje pri pripravi in prilagajanju načrta in da tisti, ki ji pomagajo, upoštevajo njeno mnenje. Sama namreč najbolj natanko ve, kako nevaren je lahko njen partner.
Njeno sodelovanje je pomembno še iz enega razloga. Zaradi doživetega nasilja in zlorabe oseba izgubi pomemben del nadzora nad lastnim življenjem. Ko ji pomagamo, je zato bistveno, da ji vsak korak naše podpore ponudi tudi možnost, da si povrne ta nadzor. Le oseba, ki nadzoruje svoje življenje, kar pomeni, da lahko o njem odloča neodvisno od morebitnih pričakovanj, zahtev in pritiskov druge osebe in okolja, se lahko zaščiti pred ponovno zlorabo.
Tri desetletja sprememb
Odkar se je približno pred pol stoletja v Evropi odprla prva varna hiša za ženske, ki doživljajo nasilje, se je spremenilo marsikaj. V Sloveniji do konca osemdesetih let nasilje nad ženskami v partnerskih odnosih kot problem, ki zadeva vso družbo, v javnosti skoraj ni bilo prisotno; prisotno je bilo v glavnem kot predmet posmeha in omalovaževanja žrtev na straneh časopisnih črnih kronik. Pred tremi desetletji institucije niso imele oblikovanih politik ukrepanja v zvezi z nasiljem v družini, kaj šele da bi imele opredeljene okvire sodelovanja v smislu danes delujočih multidisciplinarnih timov. Njihove prakse so bile v glavnem slabe ali celo zelo slabe, izhajale so iz zanikanja ali minimaliziranja problema in več kakor ukrepanja je bilo neukrepanja.
Obstajale pa so svetle izjeme, tako v stališčih kot v obravnavi. Tako so že leta 1990 na seminarju Inštituta za kriminologijo o nasilju v družini predstavniki policije zagovarjali stališče, da je v primerih nasilja nujno ukrepati, da pa je treba tudi natančno opredeliti vloge institucij, predvsem razmejiti, katere institucije intervenirajo (policija) in pomagajo (socialne službe), katere pa presojajo, ali je šlo za kaznivo dejanje ali ne (tožilstvo, sodišče). Kritika je letela predvsem na delo socialnih služb, ki so si dovolile same presojati, ali gre za nasilje ali ne. Žal je takšna kritika še danes pogosto na mestu.
Toda tudi na centrih za socialno delo so že takrat obstajale dobre prakse. Ko sva s kolegico leta 1990 z ženskami na dveh ruralnih območjih v Sloveniji izvedli nekaj čez trideset poglobljenih intervjujev o stališčih do nasilja in odzivih nanj, sva v okviru te raziskave govorili tudi z direktoricama obeh območnih centrov za socialno delo. Medtem ko je prva zatrdila, da se z nasiljem, razen izjemoma, ne ukvarjajo, ker naj ga na njihovem območju ne bi bilo, je bila druga vesela, da je dobila sogovornici o zelo prisotnem problemu, s katerim so se spopadali z vso iznajdljivostjo, niso pa imeli pomembnejših možnosti za pomoč, na primer možnosti za začasno nastanitev.
Do konca osemdesetih let, ko je skupina feministk ustanovila SOS-telefon, specializiranih oblik pomoči za žrtve nasilja ni bilo. Ni bilo varnih hiš, še izraza zanje ne – najprej smo govorile o zavetiščih, nato o zatočiščih, izraz varna hiša pa se je začel uveljavljati šele v drugi polovici devetdesetih let. Razen Klica v duševni stiski ni bilo telefonskega svetovanja, ni bilo anonimnih telefonskih številk, kamor bi žrtve lahko poklicale in se pogovorile o svojih težavah. Ni bilo skupin za samopomoč, individualnega svetovanja, zagovorništva, ni bilo programov za osebe, ki zlorabljajo oziroma so nasilne.
Danes imamo marsikaj od tistega, česar pred tremi desetletji ni bilo, čeprav še vedno ne v zadostnem obsegu. Okvir ukrepanju daje od leta 2008 zakon o preprečevanju nasilja v družini in od leta 2015 tudi carigrajska konvencija. Toda kljub vsem ukrepom, izpeljanim v tem času, od odpiranja varnih hiš do vpeljave koordinatoric za nasilje na centrih za socialno delo, še vedno beremo poročila in poslušamo izpovedi žrtev nasilja, ki kažejo, da se v vseh vrstah institucij še vedno srečujejo s preslabim poznavanjem in nerazumevanjem problema nasilja nad ženskami in nasilja v družini. Znanje je ključno – ne le poznavanje postopkov, kot jih določajo zakonodaja in drugi predpisi, temveč predvsem razumevanje tega, da nasilje v intimnem partnerskem odnosu ni problem dveh tako ali drugače težavnih oseb, ki bi živeli v vakuumu, temveč da problem izhaja iz nesorazmerja in zlorabe moči v odnosu, to nesorazmerje pa je podprto s celotnim družbenim kontekstom, za katerega so značilne trdno zasidrane spolne hierarhije.
Zato ni dovolj, da delujemo proti nasilju. Ustvarjati moramo razmere, v katerih ga ne bo več, torej razmere, v katerih bo samoumevno, da se ženska lahko sprehaja po plaži v bikiniju ali burkiniju; da gre lahko ponoči sama po mestu, ne da bi se bala napada; da lahko izbira, ali bo zanosila ali ne, in če bo nenačrtovano zanosila, ali bo donosila ali ne; da lahko izbira svojo izobraževalno in poklicno pot. In predvsem razmere, v katerih bo njeno telo – njeno.
