Andrija Zafranović je najbrž eden od poslednjih mojstrov filmske montaže, ki so verjeli, da je filmska montaža pomembna umetnost. In tudi zaradi njegovega dela je to zares bila. Strastno je živel za filmsko umetnost, življenje je popolnoma podredil svojemu poklicu, ki ga je razumel kot poslanstvo. Vsak film, ki ga je s svojo čudežno roko filmskega montažerja oživil v življenje, je bil njegov prvi in zadnji hkrati. Večkrat je govoril o tem: pred vsakim filmom imam tremo. Počutim se, kot da delam prvič, kot da nič ne znam. In še: vsakemu filmu moram dati vse. Celega sebe. Kot da je vsak film moj poslednji film.
Neprestano je razmišljal o umetnosti. Kadar ni delal filmov, je restavriral slike, občudoval likovno umetnost, se navduševal nad starimi urami, jih popravljal, imel zbirko starih fotoaparatov, predvsem pa je neprestano spoznaval nove in nove filmske usmeritve… Filmarji so večno mladi ljudje. Če si filmar dovoli, da se postara, je konec filma. Življenje filmskih ustvarjalcev je večno raziskovanje, večna radovedna mladost. Včasih pa je tudi rekel: montaža je kot operacija srca. Kadar se je pri kakšnem filmu spoprijel s posebno težko nalogo, pa je rad pripomnil: montaža je operacija možganov.
Zelo dobro se je zavedal, in nam je to tudi neprestano dopovedoval, da filmska montaža ni samo lepljenje slik, kadrov in sekvenc, ampak oživljanje zgodbe; z montažo omogočimo, da se slike spremenijo v življenje; montaža filmskemu materialu vdihne dušo. Posnet material je mrtev, šele z umetnostjo montaže lahko oživi in postane film.
V filmskem svetu so Andrijo Zafranovića spoštljivo imenovali tudi doktor za film. Na to je bil zelo ponosen. Producenti in režiserji so ga z vseh koncev sveta klicali na pomoč. Mnogo mrtvih filmov je spravil v spodobno življenje. Iz povprečnega materiala je znal narediti presežek. Seveda pa je z različnimi režiserji delal na različne načine. Vedel je, da je snemanje filma naporno delo, vedel pa je tudi, da je umetniški film kot pesem, v kateri se razgalja avtorjeva duša. Andrija je znal prisluhniti ustvarjalcem. Včasih sem imel občutek, da pozna sporočilo filma bolje od režiserja in scenarista. Znal se je nesebično vživeti v drugega, mu služiti in hkrati ustvarjati svojo umetnost. V trenutkih ustvarjalne krize, v kateri se lahko znajde režiser prav med montažo filma, je bil Andrija tisti, ki ni nikoli popustil in je vedno bodril vse okoli sebe. Zanj nič ni bilo nemogoče. Vedno je bil dobre volje in vedno je našel rešitev.
Včasih je pri filmu sodeloval že pred montažo. Za mnoge režiserje je bil sogovornik med pripravami in celo med snemanjem. Pri nekaterih projektih pa ni želel pred začetkom svojega dela vedeti ničesar. Rad je rekel: samo nekaj kadrov moram videti in vem, kakšen bo film. In res je bilo tako. Njegovo izkušeno oko je videlo vse, tudi tisto, česar ni bilo v sliki; njegov duh se je v desetletjih predanega dela izostril do te mere, da je iz posnetega materiala zelo hitro spoznal senzibiliteto preostalih ustvarjalcev filmske zgodbe, zato je zgodbi lahko kreativno sledil, kot najbolj zvest sodelavec, prijatelj in človek. Bil je pretanjen psiholog/analitik, ne samo pri gradnji likov v filmski zgodbi, ampak tudi za vse preostale, ki smo pripravljali film. Večkrat je v šali rekel, da mora biti montažer tudi malo terapevta.
Andrija Zafranović je bil tudi izjemen pedagog. V montaži smo skupaj preživeli stotine in stotine ur in pri vsakem filmu sem se ogromno naučil. Več kot v vseh šolah skupaj. Pa seveda ne gre samo za obrtno znanje. Andrija nas je učil, da ustvarjanje filma ni poklic, ampak način življenja. Ustvarjanje filmov je neprestano ukvarjanje s samim sabo, s svetom, s skrivnostjo življenja, z vsem tistim, česar se ne da povedati z besedami. Film je poezija, je večkrat rekel. Verjel je v ustvarjalno intuicijo.
Njegovi starši so svoje sinove vzgojili v duhu visokih moralnih in etičnih načel. Zato Andrija ni poznal sovraštva in ne zavisti. Bil je človek brez nacionalnosti. Po očetu in materi je bil sicer Hrvat, vendar se je najbolje počutil kot državljan filmske umetnosti. Nacionalizem in porajajoč se balkanski fašizem sta se mu gnusila. Živel je v Beogradu in Pragi, imel je sina Antonia, ki ga je imel neskončno rad. Rekel je: boš videl, Antonio bo filmar! Razumel se je tudi z vsemi svojimi nekdanjimi prijateljicami in prijatelji. Četudi je vedno povedal, kaj misli, še posebej v zvezi s filmsko umetnostjo, so ga spoštovali tudi tisti, ki jim je neizprosno povedal resnico. Delo filmskega montažerja je razumel kot neprestano iskrenost. Vedno je brez dlake na jeziku povedal, kaj je dobro in kaj slabo. Zato so bili včasih pogovori med postopkom montaže tudi ostri, za nepoučenega opazovalca morda tudi grobi in na meji hudega prepira. Vendar je vedno šlo za film. Za resnico. Za to, da bi iz materiala izvlekli največ in najboljše. V tej borbi ni bil obziren do nikogar, najmanj do svojih prijateljev. Zato smo prijatelji, da si povemo resnico, je rekel. Za film gre! Samo za film!
V spominu imam večere po končani montaži, ko smo zadovoljni, včasih pa tudi zaskrbljeni sedeli in se pogovarjali… o čem bi drugem, kot o filmu in filmih… in Andrija je bil vedno tisti, ki je prvi vstal od mize in rekel: zdaj pa domov. Moram si spočiti glavo, je rekel, jutri nas čaka težka operacija srca. Tudi kadar nismo delali filma, smo se pogovarjali o filmu. Andrija je imel rad življenje, rad je užival v življenju, v druženju, v dobri hrani… vendar vse sladkosti življenja, ki ga je oboževal, so bile vedno zgolj iztočnica za razmišljanje o filmu.
Filmska umetnost združuje vse umetnosti, je večkrat rekel, film je kralj vseh umetnosti. Nikoli pa ni pozabil še dodati: filmska umetnost je umetnost ulice. S tem je hotel povedati, da film vedno vznikne iz ulice, iz življenja. Filmarji smo uličarji, je še dodal. Pri tem je mislil tudi na to, da filmarji nimajo doma, ne domovine, da so vedno na poti skozi življenje, da so doma povsod, kjer je doma film. Andrija Zafranović ni verjel v film, ki nastane v kabinetih filozofov in filmskih teoretikov. Verjel je v film, ki stoji sredi življenja in je vedno na cesti. Zato je bilo vse njegovo življenje podrejeno temu.
Umrl je v Pragi. Sam. Vendar ne osamljen. Vsepovsod po svetu smo bili prijatelji v mislih vsak dan z njim. Imeli smo ga radi kot človeka, kot umetnika, kot zvestega ustvarjalca, ki nas ni nikoli pustil na cedilu. Kljub vsemu pa se vse do njegovega odhoda nismo zavedali, kako zelo drugačna bo filmska umetnost brez njega.
Smrt včasih premaga še tako močno voljo do življenja. Ni pa močnejša od umetnosti. Dokler bo film, bo tudi Andrija Zafranović. Ne samo v naših srcih, tudi v duhu filmske umetnosti.
Kljub vsemu zapisanemu pa se nekako ne morem znebiti občutka, da sta se z Andrijo še enkrat poslovili tudi Jugoslavija in mladost neke generacije, ki je rasla in živela s filmi, ki so jih ustvarjali: Rajko Grlić, Lordan Zafranović, Emir Kusturica, Goran Marković, Srđan Karanović, Vilko Filač in še mnogi drugi – njim pa je ob strani do smrti zvesto stal Andrija Zafranović.
Tistega časa ni več, tiste mladosti ni več in takšnega filma ne bo več. Svet gre neizprosno naprej. In prav je tako. Ne more in ne sme biti drugače. Ampak vseeno, kot pravi pesnik Izet Sarajlić v svoji pesmi Velika umetnost:
Nikdar,
nikdar več niti takšnega življenja niti takšne umetnosti.
Nikdar več
tiste strasti ustvarjanja.
Tiste radosti druženja.
Tistega sijaja zvezd
v verzih mladih pesnikov.
Obdobje velike umetnosti je proč.
Jaz sem
vsaj
v njem živel.
Izet Sarajlić, Velika umetnost, odlomek, prevod Josip Osti.
