Leta 1998 je postal kandidat kozmonavt, leta 1999 pa je s svojo ekipo igralcev in plesalcev realiziral Biomehaniko Noordung, prvo celovito predstavo v pogojih breztežnosti. Temu je sledila gradnja Kulturnega središča evropskih vesoljskih tehnologij (Ksevt) z Miho Turšičem in Dunjo Zupančič v Vitanju. Ob tem so ves čas nastajali njihovi vizualni, glasbeni in gledališki informansi po svetovnih prestolnicah; avgusta 2024 je ob 100. obletnici prve konstruktivistične razstave Avgusta Černigoja v telovadnici današnjega Centra srednjih šol v Ljubljani atraktiral in re/kons/truiral gledališki informans AČ::EL. V založbi Delak je izdal nekaj knjig, posvečenih delu umetnikov in znanstvenikov, med njimi so Srečko Kosovel, Edvard Zajec in Herman Potočnik Noordung. Trenutno pripravlja in ureja knjige o delu znanstvenikov Vladimirja Vernadskega in Fredericka Ordweya III. ter umetnika Zlatana Dudova.

Dragan Živadinov je svojevrsten človek in svojevrsten umetnik s svojevrstnim nastopom, naj bo to na odru ali zunaj njega. Takšna so bila od vsega začetka njegova razmišljanja, umetniška dela in nastopi. In takšna je bila tudi recepcija njegovega dela in osebe: nerazumevanje in averzija na eni, začudenje in priznanje na drugi strani. Z dodelitvijo največje slovenske nagrade za umetnost je enfant terrible slovenskega odra dobil status umetnika, katerega delo je pustilo neizbrisljivo sled.

Zame je gledališče najprej filozofija skupnega podviga. Sistem, ki deluje s pomočjo biomehatronske metode in psihologije metafizike. Gledališče je zame anarhokozmistično delovanje usmerjenih konfliktov, izhajajočih iz silnosti dramskega akta v smeri abstraktnega gledališča. V idealnem smislu pa deluje v pogojih gravitacije Nič, zato ker ni abstraktne umetnosti brez gravitacije Nič! Ves moj gledališki napor usmerjam v absolutni Nič! Živel sem in živim dve umetniški življenji: prvo retrogardistično življenje je bilo iskanje originala. V izteku 80. let sem original še vedno vztrajno zasledoval, sredi 90. let pa sem ga skupaj z Dunjo Zupančič našel. Najin original je Petdesetletna gledališka predstava Noordung::1995–2045. Z Dunjo Zupančič in Miho Turšičem, ki se nama je pridružil leta 2004, smo retrogardizem substituirali s postgravitacijo umetnosti.

Drži. (Smeh.) Ampak gledališče je bilo kot umetniški medij kar nekaj tisočletij transformativno. Šele v 20. stoletju je postalo performativno. Najranejše otroštvo sem preživel v Ilirski Bistrici, ki je skupaj s skulpturo Hrib svobode Janeza Lenassija in arhitektke Žive Baraga nekaj najlepšega na svetu. Prav iz Ilirske Bistrice sem dobil ob razglasitvi nagrade najlepšo možno čestitko. Na njej piše: »Danes tebi v čast Sušec šumi.« Sušec je slap in potok, ki teče v bližini našega doma v Ilirski Bistrici, v bližini Prešernove ulice, kjer smo živeli, in je pritok reke Reke. Voda teče, podobno kot v Benetkah, pod hišami. Ure in ure sem lahko gledal ta fenomen. Največkrat takrat, ko sem kot kratkohlačnik čakal na uro klavirja. Hočem povedati, da sem imel otroštvo odprtih možnosti. Tata Ilija naju je s sestro peljal v cirkus na Reko, mama Ivanka je skrbela za izobrazbo. Vsi skupaj pa so se morali ubadali z mojo intenzivnostjo in rahlo dislektičnostjo; tata Ilija me je jemal s seboj na ribolov, ker sem moral tam zaradi narave dejavnosti molčati ... Da, uf, moja prva transformacijska naloga v gledališču in moja performativna naloga ... Okej! Moja prva transformacijska naloga je bila – Zajček. Mama Ivanka mi je sešila prelep kostum in po tistem, ko sem odigral Zajčka in mi je postalo prevroče, sem si snel kapuco z zajčjimi ušesi. Ko sem se prepoten in skuštran pogledal v ogledalo, sem si položil dlani na ušesi in z njimi pomigal, kot če bi bil zajček. V tistem hipu sem dejansko postal Zajček. V tej moji biomehanski gesti je bilo nekaj čudežnega. Živega. Pravi pravcati transformacijski užitek. Tisti hip sem že vedel, da je to tisto – umetniško. Ne pa oponašalsko, podobarsko. Vedno znova se vračam k tej gesti. Moja prva performativna akcija pa je bila, ko sem v tatovi vojaški torbi sem našel vojaške zemljevide specialke, Ilija je bil namreč podoficir v bistriški vojašnici. Specialke so se mi zdele impresivne z vsemi izohipsami, vrisanimi mikrohišicami in vsem, kar spada zraven. Tako sem sestro prepričal, da je spodaj poganjala mamin šivalni stroj, jaz pa sem kot mama šival. Šival sem po zloženi specialki. Gor in dol. Proizvajal sem pravo pravcato prešitje. In ko sem hotel šivati vzorce, trikotnike, mi je zmanjkalo niti. Takrat je bilo res hudo ... Ilija je prvič izgubil živce nad menoj. Moje edino pojasnilo je bilo, da so zemljevidi zdaj veliko lepši. Uf, ni se strinjal. Ivanka je bila seveda na moji strani, sestra pa je bila nevtralna. To je bila moja prva osebna oblika, personal form. Per-form. Performans in abstrakcija!