Bitje s planeta, na katerem otroci nikoli ne odrastejo, se znajde na Zemlji in se v družbi svojega spremljevalca Okija spusti v niz avantur, skozi katere spoznava življenje na tem čudnem planetu. Strip nima vzgojnih namenov, ampak hoče zabavati. Spotoma pa otroke potisne v svet, v katerem tiščijo nosove med platnice. »Mojega otroka še nikoli nisem videl potopljenega v knjigo,« mu govorijo starši na predstavitvah njegovih knjig. Poleg serije Q-R-T je izdal dve knjigi avantur dveh duhcev Rose in Lozisa in risanko Ostani v vrsti. Na mobilnih telefonih si jo je ogledalo 35 milijonov gledalcev.
Strip je v zadnjih desetletjih dobil status bolj ali manj umetniške reprezentacije in interpretacije resničnega sveta.Zdaj pa se zdi obratno, ne?
Resnični ljudje so vedno bolj podobni stripovskim junakom. Najbolj popularni politiki našega časa so videti, kot da so stopili iz stripov. Njihovi govori pa so tudi vedno bolj podobni oblačkom nad glavami likov iz stripov.Kot avtor stripov ne morem drugače, kot da priznam, da sodobno politiko tudi jaz doživljam kot imitacijo stripa. Ampak, veste, to ni prvič, da se politika zgleduje po umetnosti. Za Adolfa Hitlerja pravijo, da je svoje brke posnel po brkih Charlieja Chaplina. Prvi učinek je bil smešen, potem je hitro postalo strašljivo. Tudi današnje populistične politike je res težko vzeti zares. Priča smo nečemu zelo čudnemu. Svetovi se res mešajo med seboj. Resnični svet in namišljeni svet pogosto zamenjata vlogi. Odrasli na oblasti se obnašajo kot otroci iz stripov, resnični otroci so njihove še kako resnične žrtve. Rišem stripe za odrasle in stripe za otroke. Rišem pa tako, da so zgodbe relevantne za odrasle in za otroke.
