Na dvor je prišel kot ubožni romar, a se je tu njegovo romanje končalo, saj si je s svojo premetenostjo zelo hitro ustvaril sloves iskanega duhovnega učitelja, daljnovidnega mistika in uspešnega zdravilca ter si na tak način pridobil zaupanje carskega para. Ta je bil namreč v velikih skrbeh zaradi zelo bolnega sina, ki se mu je zdravje domnevno po Rasputinovih terapijah izboljšalo. Rasputin je na dvoru nato veljal za nekakšno sivo eminenco, saj naj bi se car Nikolaj II. in njegova žena Aleksandra pred pomembnimi odločitvami vedno najprej posvetovala s tem skrivnostnim dolgobradim v črno odetim menihom skoraj zastrašujoče prodornega pogleda. Ko je to leta 1910 prišlo v javnost, so se nanj spravili nekateri mediji ter ga opisovali kot šarlatana, prevaranta, pijanca in razuzdanca, kar je v resnici tudi bil. Čeprav je doma v Sibiriji pustil ženo, ki mu je rodila štiri otroke, si je na dvoru in drugod privoščil številne ženske. Morda tudi samo carico. V svojih pridigah je namreč oznanjal, da ima telesni stik z drugo osebo očiščevalni in zdravilni učinek. Ta njegova narava se je skrivala že v njegovem priimku. Razuzdancu se po rusko reče rasputnik. »Zlonamerne« medije je car na prigovarjanje svoje žene seveda kmalu utišal. Vrhunec svoje moči na dvoru je Rasputin dosegel leta 1915, med 1. svetovno vojno torej, ko je imel kot svetovalec carskega para vpliv tudi na imenovanje ministrov in drugih najvišjih državnih uradnikov, občasno pa je posegal tudi v vojaške zadeve, kar je bilo običajno v škodo Rusije. Zaradi vsega tega ga je skupina ruskih plemičev konec leta 1916 ustrelila in vrgla v reko Nevo.
Svetnik na ruskem dvoru.
Po božji previdnosti so dobili Rusi v osebi svojega carja Nikolaja II. popolnoma nezmožnega vladarja. V svojem nerazumu in svoji nezmožnosti se oklepa ljudi, ki so očitni lumpi in nepoštenjaki. Eden izmed teh svetovalcev carjevih je čudodelni menih Griška Razputin. Glasilo Burzeva »L' Avenir« ima o Razputinu iz Peterburga naslednje poročilo: »Po 1. 1906., v času reakcije, se je pričel dvigati črni zmaj klerikalizma pod zaščito Stolipinovo in drugov. Duhovščini se je zahotelo po ojačenju svojega političnega vpliva. Na čelu duhovščine je stal v tem času škof Hermogen iz Saratova, mračen fanatik (…) Slučaj je nanesel, da si je pridobil v najkrajšem času neomejen vpliv v državi, kakor tudi njegov sodelavec Iliodor. (…) Hermogen in Iliodor sta dobila v Peterburgu »prijatelja«, s pomočjo katerega sta postala na mah mogočnejša od Stolipina in najvišjega prokuratorja svetega sinoda. Ta »prijatelj« ni bil nihče drugi nego »čudodelni menih« Griška Razputin, neveden, sirov človek. Ta rokovnjač je pa imel vsled nekih organičnih posebnosti brezmejen vpliv na ženstvo »visokih« krogov«, zlasti na ono pri dvoru. Časte ga kot preroka, kot božanstveno bitje, in ženstvo mu je bilo vdano uprav suženjsko. Soproga carja, Aleksan. Fedorovna, si ga je izvolila kot posebnega zaščitnika. Tako je postal Razputin najvažnejša politična oseba v Rusiji. Nikolaj II. je z največjo uslužnostjo izpolnjeval vsako njegovo željo (…)
Ravno isti dan, ko je sinod dumi takorekoč odrekal pravico vmešavati se v te stvari, se je vrnil Razputin s svojega »dopusta«. V kočiji se je peljal po ulicah Peterburga in izstopil v enem izmed svojih stanovanj, kjer so ga že pričakovale »dame« in ga slovesno sprejele.
Zarja, 3. aprila 1912
Žrtev čudodelnika Razputina.
Iz Peterburga poročajo: Žrtev čudodelnika Razputina, ki je imel vpliv tudi v dvornih krogih, je postala žena državnega svetnika Lopuhina. Sledila je čudodelniku v Sibirijo, kjer pa je zblaznela. Dobili so jo napol oblečeno in zanemarjeno v okolici Okrovske. Ta afera je zbudila veliko senzacijo.
Slovenec, 10.junija 1912
Smrt Rasputina?
Haag, 8. jan. »Ruska Volja« poroča: Pri večerji, na katero je bil v petek povabljen Rasputin, je bilo šest oseb. V mrličevih ramah so našli različne krogle, kar dokazuje, da se je umora udeležilo več oseb. Dognali so, da bi bil Rasputin rad zbežal, in da ga je tretja krogla usmrtila. Sodno zasledovanje proti morilcem plemičem bodo ustavili, ker so Rasputina usmrtili v silobranu (?). Osebe, ki so jih dozdaj zaprli, so izpustili.
Stockholm, 8. jan. Pravijo, da so z vestjo o Rasputinovi smrti le hoteli varati javnost, da je Rasputin mrtev. Dejansko je pa le za nekaj časa izginil, da se bo tembolj gotovo vrnil. (…)
Slovenec, 9. januarja 1917
Kako je umrl Rasputin
Pri dvainsedemdesetih letih je umrla princesa Irina, vdova po princu Feliksu Jusupovu, ki je pripravil atentat na Rasputina. Od septembra 1967, ko je umrl njen mož, je Irina osamljeno živela v Parizu.
Mati princese Irine je bila nadvojvodinja Ksenija, sestra carja Nikolaja II. S princem Jusupovim so jo poročili leta 1914. Tri leta kasneje so se začele širiti vesti o smrti Grigorja Rasputina, meniha, ki je imel močan vpliv na carja Nikolaja. Govorili so, da je bil v Rasputinovo smrt vpletem tudi princ Jusupov, a nihče ni vedel povedati, kako so dogodki potekali. (…)
Šele po mnogih letih je Jusupov le opisal Rasputinovo smrt. Povod za zaroto proti Rasputinu je bila njegova razbrzdanost, njegovo spletkarstvo in sum, da je bil nemški tajni agent. Upoštevati je treba, da se je v tistem času ruska armada umikala pred nemškimi napadi na fronti. Tako so Jusupov in še trije drugi plemenitaši sklenili, da ubijejo Rasputina in s tem rešijo monarhijo. Zgodilo se je v sobi ob samovarju. Ponudili so mu zastrupljene kolače in vino. Rasputin je jedel in pil, a strup nanj ni učinkoval, čeprav bi količina, ki jo je zaužil, zadostovala za smrt nekaj ljudi. Ko je Jusupov videl, da strup ne učinkuje, je vanj ustrelil. Rasputin je vstal, da bi pobegnil iz palače. Morilci so šli za njim in streljali vanj. Nazadnje ga je Jusupov s kolom tolkel po glavi, dokler ni Rasputin le umrl. Truplo so vrgli v luknjo v ledu v reki Nevo.
Jusupov in njegova žena princesa Irina sta pobegnila iz Rusije v začetku leta 1919, ko se je rdeča armada bližala Krimu. Takrat je angleški kralj Jurij V. poslal britansko vojno ladjo, ki je odpeljala nekatere člane carjeve rodbine. Od tedaj je bilo o princu Jusupovu slišati le še, da se je tožaril z raznimi filmskimi družbami, ki so napačno snemale Rasputinovo smrt.
TT, 26. marca 1970
Vir: Digitalna knjižnica Slovenije – dLib
