»Do odhoda v Washington me je vsakič, ko sem šla v ZDA, stiskalo v trebuhu,« se je spominjala v knjigi Fearless and Free, ki so jo pred kratkim prvič natisnili v angleškem jeziku. Le kako je ne bi grabila tesnoba, ko pa jo je rodna zemlja vsakič dočakala s klofuto, delili so ji jih črnici in belci. Med njimi belopolti hotelirji, ki so ji odrekali najem hotelske sobe – »Ne, ne, gospodična Baker nima rezervacije, gotovo gre za napako!« – in rasistični natakarji v znamenitem klubu Stork na Manhattnu, ki so jo ure pustili čakati na pijačo. Ko se ji je posvetilo, da bo ostala žejna, je stopila pred znanega kolumnista Walterja Winchella in mu jih napela, zakaj neki se dela, kot da nič ne vidi – potem pa je skupaj z Grace Kelly protestno odkorakala iz Storka.
Winchell se je na njeno vedenje odzval s kolumno, ki je bila senatorju Josephu McCarthyju povod, da je FBI začel o Josephine Baker preiskavo. V fasciklih so jo označili za komunistično simpatizerko in jo leta 1951 izgnali iz Združenih držav. Več kot desetletje pozneje je Bobby Kennedy poskrbel, da je bila prepoved preklicana – in tako je tistega vročega avgustovskega dne stala pred Lincolnovim spomenikom, preplavljena z občutkom svobode. »Vrnila sem se, da bi predala štafeto,« je dejala. »Da bi vsi imeli enake možnosti. Da jim ne bilo treba bežati, kot sem morala jaz.«
