Kakšen odnos do obrambne sposobnosti smo imeli v preteklosti
Neodgovornega ravnanja z nacionalno varnostjo, še posebej s pripravljenostjo obrambnih sil v obdobju 2009–2015, si politika in še manj država ne bi smela dovoliti. Vrnimo se v leto 1994, ko je bil sprejet zakon o zagotavljanju sredstev za realizacijo temeljnih razvojnih programov obrambnih sil Republike Slovenije za obdobje 1994–2003 (glej UL RS, št. 13/94, 97/01 in 42/00 – obvezna razlaga), s katerim je bila urejena ustrezna materialna podlaga za vzpostavitev Slovenske vojske (SV) kot klasične vojaške organizacije. Na tej podlagi so bile leta 1997 določene prve usmeritve za preoblikovanje SV v sodobno vojaško organizacijo, ki so se dopolnjevale in pogosto tudi hitro spreminjale. Kljub sprejetim dokumentom, v katerih je bila določena postopna rast obrambnih izdatkov glede na delež BDP, je ta z 2,05 odstotka leta 1992 padel tako, da je bil leta 2000 le še 1,22 odstotka in se je ustavil šele leta 2001 pri 1,44 odstotka. Sledila je načrtovana rast vse do 1,63 odstotka leta 2010 in v tem letu je zaradi finančne krize delež padel le na 1,22 odstotka, nato se je nižal vse do nerazumljivih 0,88 odstotka leta 2015. Glede na našo politično kulturo, v kateri za nosilce javnih funkcij besede odgovornost nismo poznali, je danes odveč spominjati nanjo, saj bo odgovor gotovo podan v smislu »pustimo preteklost in se ozrimo v prihodnost«. Vendar so bile takratne odločitve usodne za pripravljenost SV, saj je prav tisti, ki je v vlogi predsednika vlade RS takšne odločitve sprejemal, kasneje v vlogi predsednika države in vrhovnega poveljnika svojo vojsko razglašal za nesposobno.
