Pri tem je delež, ki gre za aktivnosti in obveznosti znotraj Nata, širši del proračunskih sredstev za obrambo. Drugi, bistveno večji in za nas pomembnejši del obrambnega proračuna pa je namenjen nacionalni obrambi. To so predvsem neposredni stroški, namenjeni vojaški in civilni obrambi ter zaščiti in reševanju, skratka celotnemu obrambnemu (tudi varnostnemu) sistemu.
Ko govorimo o sredstvih, namenjenih nacionalni obrambi, ki naj bi dosegla in celo presegla do sedaj dogovorjena dva odstotka BDP, se lahko resno in upravičeno sprašujemo, ali povečanje sredstev za obrambo res vodi k temu, da bo dosežen mir v Ukrajini in posledično mir v Evropi in svetu. Intenziviranje oboroževanja obeh neposredno vpletenih v to nepotrebno vojno pomeni tudi dodatno oboroževanje vseh, kar v pogojih dogovarjanja o prepotrebnem miru ne prispeva k doseganju tega cilja. Vendar samo ogromne količine finančnih sredstev ne bodo dovolj. Pri tem bi se morali spomniti, kako je potekala vojna za samostojno Slovenijo. Poleg teritorialne obrambe je tudi milica imela vojne enote in mnogo več rezervnih miličnikov. Slovenija je imela tudi svojo narodno zaščito in za vojno pripravljene državljanke in državljane, kar je pomenilo neprecenljivo moč za odpornost takratne družbe.
O tem smo spregovorili 15. marca na skupščini Zveze policijskih veteranskih društev Sever, kjer smo se odločili, da bomo Listino vrednot, ki nam omogoča, da smo svoje delo izvajali ob spoštovanju človekovih pravic in njihovih temeljnih svoboščin ter ravnali v skladu s pravno in socialno državo, zavračali sovražni govor, prispevali k ohranjanju domoljubja ter zagotavljanju varnostne in obrambne zmogljivosti Slovenije, dopolnili in vanjo vključili tudi naše zavzemanje za mir. Te vrednote ne bomo zagotavljali samo z vsakoletnim pohodom za mir v Ljubljani, temveč tudi z drugimi dejanji skupaj z vsemi domoljubnimi in veteranskimi organizacijami Slovenije, saj smo priča političnim grožnjam, omalovaževanju, izrekanju diletantskih ocen o stari celini in številnim oblikam izsiljevanj.
Zagotavljanje nacionalne obrambe
Lahko bi rekli, da je vojna histerija zajela Evropo. Širijo jo vodilne politične elite, ki trdijo, da mir v Evropi ni več samoumeven. Kot da dve svetovni vojni v Evropi nista bili dovolj. Naši politiki bi morali delovati v skladu z mirovno politiko, ki smo jo zelo jasno zapisali v slovensko ustavo, in zavzemati bi se morali za bolj nevtralno stališče, ne pa da slepo sledijo evropskim jastrebom, kot je zapisal Uroš Lipušček. Veteran vojne za Slovenijo Ivan Ajtnik je javno pozval vse slovenske politike, ki smo jih izvolili, da takoj zahtevajo prekinitev spopadov in se začnejo pogovarjati o miru, ne pa da se pogovarjajo o dvigu sredstev za vojaške potrebe. Vlaganje v vojsko siromaši dejavnosti, ki so pomembne za državljane. Vlagati je treba v ljudi. Ko bodo ljudje začutili, da je domovina res njihova, jo bodo sami branili pred sovražnikom, kot so to pokazali partizani v letih 1941–1945 in slovenski državljani leta 1991.
Ob vseh dogovorjenih obveznostih do zavezništva bi po najinem mnenju morali bolje poskrbeti za celoten sistem nacionalne varnosti. Ob tem bi morali zelo jasno opredeliti finančna sredstva za potrebe civilne obrambe in kako finančno vrednotiti materialno dolžnost, ki se uresničuje z dajanjem vozil, strojev, objektov in drugih sredstev za vojsko, državne organe (policijo) ter druge širše obrambne potrebe. Torej gre za zagotavljanje nacionalne obrambe, ki pa jo v primeru izrednega stanja in v primeru vojne zagotavljajo tudi drugi varnostni subjekti. Vse našteto bi lahko veliko prispevalo k odpornosti celotne družbe in tudi države.
V zakonu o organiziranosti in delu policije je v četrtem odstavku 107. člena določeno, »da Državni zbor Republike Slovenije lahko ob razglasitvi vojnega in izrednega stanja na predlog vlade odloči o vključevanju policije v aktivnosti za zagotovitev varnosti Republike Slovenije«. Poleg navedenega 107. člen zakona o organiziranosti in delu policije določa, da policija načrtuje uporabo materialno-tehničnih sredstev, infrastrukture, zemljišč in objektov policije za primer vojnega ali izrednega stanja. Za izvajanje določenih nalog policije v vojnem ali izrednem stanju se lahko razporedijo sredstva in oprema na podlagi materialne dolžnosti. Ali ima v zvezi s tem policija kaj pripravljenega, da bo lahko v primeru izrednega stanja ali vojne državnemu zboru ponudila ustrezne rešitve, ne vem, mislim pa, da nič posebnega.
Zato želiva s tem prispevkom politike in odgovorne za zagotavljanje dodatnih zahtevanih sredstev za obrambo po oceni Nata seznaniti oziroma spomniti, da smo se vojni veterani 91 v osemdesetih letih in prej intenzivno pripravljali za primer neposredne vojne nevarnosti in za primer vojne v Sloveniji. Ena od pomembnih sprememb je bila v letih 1967 in 1968, ko sta milica in teritorialna obramba prišli pod republiško pristojnost in smo s tem dobili »slovensko vojsko in slovensko milico«.
Milica je bila organizirana kot posebna enota milice, ki je imela 1391 pripadnikov, in kot vojaška enota milice, ki je imela več kot 8000 pripadnikov skupaj z rezervnimi miličniki. In pomembno je vedeti, da so se v osemdesetih letih miličniki in rezervni miličniki usposabljali tudi za primer neposredne vojne nevarnosti in za primer vojne. Če bi bila formirana vojna enota s 5000 policisti in pomožnimi policisti, ki bi se vključila v vojni v okvir oboroženih sil, bi bil lahko obrambni strošek: 5000 policistov krat bruto plača 2000 evrov = 10 milijonov evrov krat 12 mesecev – 120 milijonov evrov letno. Seveda, kako doseči, da se to upošteva kot obrambni strošek, bo potreben dodaten napor. Upoštevati je treba izkušnje iz naše vojne za samostojno Slovenijo.
Teritorialna obramba pa se je pripravljala in usposabljala kot oborožena sila Slovenije v primeru posega v slovensko suverenost, neodvisnost in samostojnost. Torej milica in teritorialna obramba sta bili organizacijsko in obrambno-varnostno usposobljeni za obrambo Slovenije tako na meji kot v notranjosti Slovenije. To smo v vojni za Slovenijo tudi dokazali skupaj z drugimi strukturami in usposobljenimi državljankami in državljani.
Vloga teritorialne obrambe
Imeli smo sistem splošne ljudske obrambe in družbene samozaščite, v katerega so bile vključene različne vladne in nevladne organizacije (lovci, gasilci, civilna zaščita, zdravstvene organizacije, zavodi za prestajanje zaporne kazni in drugi). Izpostaviti je treba tudi narodno zaščito, katere člani so bili tudi posebej usposobljeni za izvajanje svojih nalog v vojni.
Danes imamo namesto družbene samozaščite državljansko samovarovanje oziroma varnostno samoorganiziranje civilne družbe, kar je naravna pravica posameznika in družbene skupine, ki pa jo država v pogojih visoke stopnje institucionalizacije varnostnih sistemov vsaj deloma regulira – tako deklarativno kot tudi zakonsko. V Sloveniji smo omenjeno pravico bolj ali manj eksplicitno zapisali tudi v strateške dokumente s področja nacionalne varnosti (1993, 2001, 2010, 2019), prav tako pa tudi v nekatere ključne zakone s področja sistema notranje varnosti, obrambnega sistema ter sistema varstva pred naravnimi in drugimi nesrečami. Vendar na tem področju nismo naredili kaj posebnega kljub predlogu, da bi se vzpostavili območni in pokrajinski sveti za varnost ter nacionalni svet za varnost, ki bi bil vključen v sekretariat sveta za nacionalno varnost Republike Slovenije, in bi bila zagotovljena teritorialna koordinacija varnostne problematike in vključevanja širokega nabora civilnodružbenih organizacij z namenom samozaščitnega delovanja ter za primere izrednih stanj in vojne.
Vse navedeno bi bilo treba finančno ovrednotiti ob zahtevi Nata po povečanju stroškov za obrambo, saj so to naše izkušnje iz vojne za samostojno Slovenijo. Samo na tak način bomo zagotovili varnost naše države v primeru izrednega stanja ali vojne, in ne samo z oboroževanjem, ki ga bodo diktirali lobiji z vojno oborožitvijo. Pomembnejše so vsesplošna obrambno-varnostna usposobljenost državljank in državljanov ter njihova pripadnost in domoljubnost.
