S tem me spominja na dogajanja pred desetletji, ko smo v nekdanji skupni državi vsi vedeli, da »v Beogradu predpise predvsem sprejemajo, v Zagrebu o njih govorijo, v Ljubljani pa hitimo pri njihovem izvrševanju«. Očitno se zgodovina ponavlja, saj je postalo mogoče, da v slovenski kmetijski politiki ključno vlogo odigra nekakšno društvo, financirano iz tujine, ki prek medijskih spinov manipulira z odločitvami MKGP.
Trkanje na vest
AETP, domnevno društvo oziroma nevladna organizacija, ki že nekaj let zelo ortodoksno opozarja nase, naj bi imela za svojo glavno skrb dobrobit in trpljenje živali. Da bi to dokazali, izbirajo različne poti. Ob tem ne opozarjajo samo na nepravilnosti, temveč tudi grobo posegajo v pravice ljudi, ki se ukvarjajo z rejo živali. Ne vseh, seveda, ampak predvsem rejnih, ki jih večinska populacija uporablja za najbolj kakovosten prehranski vir. Zadnja leta se njihove metode spreminjajo, iz njihovih nastopov vse bolj izginjajo vegetarijanski in veganski motivi, krepijo pa se poskusi trkanja na vest slehernika, kar se je pokazalo za bolj univerzalen način vplivanja na javnost. Po poskusih stigmatizacije klanja živali za prehranske namene so na vrsti njihove zahteve po odpravi kletk v živinoreji. Z njimi so prodrli celo do odmevne oddaje Tarča na nacionalki, kjer so objavili zrežiran kolaž grozljivih posnetkov in dosegli, da se je v javnosti vzbudil odpor.
A če pogledamo v ozadje te organizacije, mit o etični čistosti njenih namenov prej ko ne zbledi. Kot je mogoče razbrati z njihove spletne strani, AETP financira poljska nevladna organizacija Otwarte klatki (Odprte kletke), ki se uradno zavzema za zaščito pravic živali, zlasti živali v (»industrijski«) živinoreji. A ta organizacija, ki ima očitno dovolj denarja, da financira svoje podružnice po drugih državah, doma ni ne vem kako uspešna. Poljska, ena največjih proizvajalk in izvoznic kokošjih jajc v Evropi, ki je leta 2020 proizvedla 10,5 milijarde jajc, kljub donosnemu delovanju organizacije Otwarte klatki še vedno 60 do 70 odstotkov vseh jajc proizvede v baterijski reji. Delež teh sicer pada, a počasi in razumno, saj je še leta 2016 znašal 90 odstotkov. Pri nas, ki smo bolj papeški od papeža, je ta odstotek že zanemarljivo majhen (13 odstotkov), pa se vseeno preganjamo in zahtevamo popolno prepoved ne glede na to, kakšno škodo s tem povzročamo. Je to poteza v našo korist? Ne! To le pomeni, da večinska sponzorka (lastnica?) slovenske AETP k nam izvaža nekaj, kar ji doma ne uspeva. Trgovina ne pozna meja, zato Slovenija, kljub visoki stopnji samooskrbe, še vedno uvaža jajca iz različnih držav. Leta 2022 je skupni uvoz jajc znašal približno 4400 ton, kar je 21 odstotkov več kot leta 2021.
Drug primer je reja živali za krzno, saj je Poljska tudi ena največjih proizvajalk tega blaga v Evropi, zlasti krzna kun, lisic in činčil. Leta 2022 je tam delovalo nekaj manj kot 700 rej kožuharjev, od tega več kot 400 za kune, lisice in rakune. Nevladne organizacije pritiskajo na politiko, naj prepove »škandalozne« reje. Že dolgo zahtevajo prepoved teh rej, a očitno poljska vlada ocenjuje, da bi ukrep škodil njihovemu gospodarstvu. S tem ko animalisti rejo kožuharjev izrinjajo iz evropskih držav, pa ne bodo odpravili nošenja krzna, saj bi bila to zaušnica evropski demokratični misli. Reje se bodo umikale proti vzhodu, skupaj z njimi pa tudi nekaj tisoč delovnih mest. Zmagovalka bo spet Kitajska.
S tem, ko v Sloveniji povsem nekritično pritiskamo na baterijsko rejo kokoši, zmanjšujemo samooskrbo in dvigujemo cene jajc, odpiramo vrata proizvajalcem iz drugih držav, ki nas gospodarsko hitro dohitevajo. Tudi Poljska je med njimi. Če je ob vstopu v EU leta 2004 njen BDP (PPP: BDP, korigiran glede na kupno moč) obsegal le 50 odstotkov povprečja EU-27 (Slovenija 82 odstotkov), je po hitri rasti do leta 2022 Poljska dosegala že 77 odstotkov, Slovenija pa le 90 odstotkov povprečja EU. Gre za povečanje za slabih 10 odstotkov v primerjavi s poljskim 64-odstotnim napredkom. To hitro relativno zaostajanje, ki Sloveniji ni v čast ali korist, je treba pripisati tudi raznim »samomorilskim« potezam domače politike, ki je nekritično povzemala birokratske pobude iz Bruslja ali jih celo dajala sama (na primer odprava kletk v živinoreji). Z nadaljevanjem te pobude lahko samo še nadaljujemo naše zaostajanje v konkurenčnosti in rasti nacionalne blaginje. Morda bodo naši politiki v Bruslju doživeli kakšno puhlico in trepljanje po rami, ampak s pretirano vnemo pri omejevalnih ukrepih (preden jih uveljavijo tudi drugje) se ne bomo nehali streljati v lastno koleno. Ne smemo pozabiti tudi raznih sporazumov in koncesij, ki jih EU deli po svetu, kot so Mercosur, novi obeti ameriške administracije ali članstvo Ukrajine v EU. Vsi predvidevajo povečan uvoz kmetijskih proizvodov v EU, ki bo – zaradi različnih pogojev, poslovnih in kulturnih okolij – nujno prizadel evropsko (in še posebej slovensko) sposobnost za pridelavo lastne hrane. Gre za pobude, ki ne razmišljajo o kletkah, trpljenju živali, trajnosti ali varovanju okolja. EU svoja vrata odpira ostrim konkurentom. Ko bo domača pridelava hrane enkrat padla, se bodo temu hitro prilagodile tudi uvozne cene.
Potrpežljivo iskanje napak
Posnetki, nedavno prikazani v nacionalni »tovarni škandalov«, so sicer srce parajoči, vendar ob tem ni bilo jasno navedeno, da gre za zrežiran »cvetober« spodrsljajev v manjši reji, ki so ga zbirali (koncentrirali) skoraj leto dni. Niso lepi, a morda so nastali, ker je bil kdo od oskrbovalcev bolan, je odpovedal službo ali pa preprosto delal v pakirnici, zaradi »povečanega obsega dela«. To ni običajno stanje. Shit happens, ampak posledice niso nujno katastrofalne, vsaj ne v primerjavi s talno rejo kokoši, kjer je vzdrževanje higiene in reda v primerjavi s kletkami še toliko manj uspešno. Žal tega nihče ne sliši. Niti profesorji ne, ali pa se ne upajo zoperstaviti kolektivnemu zgražanju, ki je doletelo ta primer.
Za boljše razumevanje teh pobud bi bilo treba pomisliti na to, kdo ima pravzaprav koristi od aktivnosti AETP in podobnih organizacij. Je res etika tista, ki angažira izobražene in očitno sposobne mladce, da vlamljajo v tuje prostore in zbirajo »dokaze« o tem, kako prav imajo, ko napadajo rejo živali v kletkah ali rejo živali zaradi koristi nasploh? Ali nista večji motiv svoboda in izziv dobro plačane službe v terciarni sferi, ki se poleg vsega predstavlja še kot boj za »višje dobro«? Je glavni cilji njihovih sponzorjev (ali sponzorjevih sponzorjev) res dobrobit in boljše življenje živali, ali v tem vidijo tudi svoje poslovne priložnosti? Med njimi so lahko izvozniki hrane, proizvajalci hlevske opreme, visokotehnološka živilska podjetja in še kdo. Podobno kot ZDA menda »izvažajo« konflikte po svetu zato, da se ne ustavi domača orožarska industrija.
Formula za uspeh je skrbno načrtovano in potrpežljivo iskanje napak, ki jih potem združiš v koktajl ter ob pravem času predstaviš kot splošno resnico, ki zahteva odločno ukrepanje. To je AETP. Ob (očitno) obilnem financiranju iz tujine so doživeli nekakšen »razvoj« od tega, da so s transparenti stali pred vrati slovenskih klavnic, do tega, da danes načrtno – tedne ali celo mesece – zbirajo »žgečkljive kapljice« iz tujih življenj in jih nato lepijo v kolaž. Iz tega nastajajo pretresljive scene, ki v javnosti po pričakovanjih vzbujajo odpor, v bistvu pa so predvsem neetična manipulacija, umetno ustvarjen koncentrat, ki ga s pomočjo vse bolj številnega in »strokovnega« aparata lahko usmeriš, kamor pač želiš. Prav tako je etično vprašljivo, če borci za »pravice živali« več mesecev načrtno čakajo s prijavo oziroma objavo svojih »dokazov« na termin v Tarči. Če bi resnično hoteli preprečiti »trpljenje«, bi inšpekcijo obvestili takoj, ko so za nepravilnosti izvedeli! Ali ni tudi to »glas kapitala«?
A praksa te organizacije se vse bolj krepi. Srka aktivistično doktrino iz tujine in skuša dokazovati, da si zasluži podarjeni denar. Na veliko zaposluje. Med drugimi tudi Ano Lah, bivšo novinarko Večera, ki je za poročanje o Ljutomerčanu (ena izmed akcij AETP) dobila nagrado Društva novinarjev Slovenije za izstopajoče dosežke v letu 2021. Na Večeru so jo odslovili – niso ji podaljšali pogodbe – zdaj je zadolžena za odnose z javnostmi v AETP.
In za konec še preblisk, ki se utrne ob novici na RTV z dne 24. januarja 2025 o Vitezih, samooklicanem združenju, ki na meji zakona preiskuje dejanja, za katera ni poklicano. Je podobnost z dejavnostjo AETP res zgolj naključna?
Upam, da bodo poslanci zmogli toliko razuma in temu svežnju zablod vsaj malo pristrigli krila.
MARKO VIŠNAR, Ljubljana
