Umajadi je nova beseda, ki si jo je treba zapomniti skupaj z dvema imenoma istega človeka, ki je 8. decembra v džamiji Umajadov v sirski prestolnici Damask razglasil, »da je odprl novo poglavje v zgodovini regije«. Umajadi so bili arabska dinastija političnih in vojaških voditeljev iz Damaska, ki so vladali od Meke in Medine čez celotno Severno Afriko do Al Andaluza v današnji Španiji. Prišli so tudi čez Pireneje in bi kalifat razširili do Pariza, če jih ne bi Karel Martel leta 732 pri današnjem Toursu porazil in potisnil nazaj v Španijo. Pred tisoč leti so bili leta 1024 še tam, ko je potres uničil njihovo prestolnico Medino Azaharo, ki ji danes pravimo Cordoba, in napovedal njihov zaton. V Damasku so zgradili džamijo, ki je še danes ena največjih in najlepših na svetu. V njej so z vsem spoštovanjem pokopali glavo Janeza Krstnika. Ta kraj si je voditelj osvobodilne vojske Hajat Tahrir al Šam izbral za razglasitev zmage.

V vojni je nastopal kot Mohamed Al Golani, po zmagi pa s svojim pravim imenom Ahmed Al Šara. Velja si zapomniti obe njegovi imeni, ker utegneta še prav priti. Uspelo mu je nemogoče. Ko je bil še član Al Kaide, so Združene države Amerike za njim zaradi terorizma razpisale tiralico in za njegovo aretacijo ponudile deset milijonov dolarjev. Običajno to pomeni za »živega ali mrtvega.« Običajno mrtvega. Usojeno mu je bilo, da konča tako kot vrsta ljudi, ki so jih z raketami vrgli v zrak. Vendar je ubežal usodi. Redek privilegij v njegovih krajih. Tik pred koncem leta je do njega z novico o preklicu tiralice prišla delegacija ameriške vlade ter se z njim začela pogajati o prihodnjih odnosih med Sirijo in ZDA. Ohranil je mirno kri in lepe manire kljub temu, da ameriška vojska še vedno zaseda del njegove države na vzhodu in na zahodu brezkompromisno podpira izraelsko vojsko, ki je okupacijo planine Golan, od koder so Izraelci pregnali njegovo družino, razširila do predmestji Damaska in potopila sirsko mornarico. Rekel je, da bodo probleme reševali z diplomacijo. Da ne bi bilo pomote, je pred Američani z isto hladnokrvnostjo sprejel turško delegacijo. Ni slabo za človeka, ki je v ameriških zaporih v Iraku preživel pet let kot terorist, pod tretjim imenom Abdulah bin Mohamed pa je iz izkušenj v dvajsetih letih vojne napisal članek Strategija lokalne vojne in ga objavil na internetu. Zdaj je on upanje za mir na Bližnjem vzhodu. Osvoboditev Damaska je načrtoval vse leto 2024. Zato ga v uvodniku Objektiva pod vsemi njegovimi imeni štejemo med osebnosti leta.

Tam ni osamljen. Družbo mu dela Philippe Lazzarini. Ahmeda Al Šaro in njegovo vojaško organizacijo so sneli s seznama terorističnih skupin, Lazzarinija in njegovo organizacijo UNRWA so Izraelci razglasili za teroristično organizacijo ter sprejeli zakon o njenem uničenju.

UNRWA ni nevladna organizacija, ampak agencija Združenih narodov. Generalna skupščina Združenih narodov jo je ustanovila leta 1949 za pomoč palestinskim beguncem, ki jih je ustanovitev Izraela na isti skupščini razgnala po celotnem Bližnjem vzhodu. Agencija Združenih narodov zagotavlja minimalno socialno varnost beguncev ter upravlja šole in bolnišnice v Gazi in na Zahodnem bregu. Postale so tarča sistematskega bombardiranja, ker da UNRWA v njih ščiti teroriste, ki jih je treba likvidirati.

Združeni narodi kot teroristična organizacija, njeni uslužbenci pa ubijani kot teroristi je bila velika novost letošnjega leta. Lazzarini je konec oktobra, ko so mu ubili že 243 uslužbencev, med kratkim obiskom v Ljubljani za Objektiv rekel nekaj neobičajnega za funkcionarja Združenih narodov. »Cilj razgraditve in likvidiranja UNRWE je način ukinitve aspiracij palestinskega naroda po uresničenju pravice do samoodločbe in izgradnji lastne države na principu dveh držav.«

Genocid v Gazi je rezultat politične vojne za razširitev etničnega ozemlja enega naroda na račun drugega. V megli upravičevanja množičnih pobojev civilistov uglašenega zbora evropskih politikov si po tem velja zapomniti leto 2024. Ne gre pozabiti niti redkih disonantnih glasov, med katerimi so tudi slovenski. Leto dni ubijanja otrok na velikih in malih zaslonih bi moralo tudi cinikom dvigniti obrvi. Slike so dovolj strašne. Ampak.

»Poglejte položaj na severu Gaze,« je rekel Lazzarini. »Tam je vse zravnano z zemljo. Videti je kot dežela po apokalipsi. Ljudje se ukvarjajo samo s tem, da preprečijo smrt, bolezen in stradanje. Življenje poteka zgolj skozi instinkt preživetja v popolnoma opustošenem okolju. Postavlja se mi vprašanje, do kod lahko mednarodna skupnost tolerira to. Zdrži zelo veliko.«

Lazzarini je vse leto brez patetike in histerije kot generalni komisar agencije Združenih narodov branil organizacijo, ki se je z učitelji, zdravniki in socialnimi delavci znašla na fronti v totalni vojni. Nanjo iz zraka, z zemlje in morja streljajo z orožjem, ki je namenjeno bunkerjem, oklepnim divizijam in padalskim brigadam. Pred božičem so zadeli še zadnjo bolnišnico in zahtevali prekinitev njenega delovanja. Kot zgleden funkcionar je v odgovor napisal besedilo, v katerem pravi, da bi nekdo moral nekaj narediti. Namenjeno je bilo množici vseh tistih, ki jih bomo na seznamu spodobnih osebnosti pozabili.