Kot uvod naj omenim ljubljansko listino z 19. januarja 1996, nastalo pod vodstvom gostitelja, tedanjega ministra dr. Voljča, v okviru WHO, regionalnega urada za Evropo. Z njo smo dobili v Evropi pravočasen opomnik in jasna izhodišča za reformne procese zdravstva pred 30 leti. Trdim, da smo jih pri nas hote, delno zaradi ideologije, v primeru bolnišnic tudi zaradi interesa in vpliva lokalnih politikov in ne interesa večine bolnikov, preslišali. To je vzrok za veliko razdrobljenost bolnišnične dejavnosti v Sloveniji, zaradi česar marsikje ne izpolnjujejo pogoja obsega (števila storitev), ki bi zagotavljal varnost in ustrezno kakovost za bolnike. Mimogrede, tega ne rešuje niti novi zakon o kakovosti.
V ljubljanski listini so navedena strokovna načela, ki naj bi veljala v Evropi, torej vrednote, usmeritev zdravstvene politike, ki naj bi bile sestavni del gospodarske politike.
Pomembni poudarki v listini so: odločitve se lahko sprejema le na osnovi podatkov, potrebne so strategije za preusmeritev delovnih zmogljivosti, na vseh nivojih (od bolnišnic do nege), obvladati je treba regionalno mrežo, okrepiti vodenje bolnišnic s pooblastili in odgovornostjo, opredeliti strokovno učinkovitost, zagotoviti sodelovanje med bolnišnicami, med nivoji zdravstva, izboljšati organizacijo, vzpostaviti pregledno financiranje in nadzor nad kakovostjo in varnostjo. Treba je slediti razvoju in spremembam v znanosti.
Kaj sploh zanima župane
Od navedenega smo v Sloveniji realizirali zelo malo. In kaj od tega sploh zanima župane občin, medtem ko se sedaj nekateri zavzemajo, da bi imeli bolnišnico na območju njihove občine? Ob mojih izkušnjah s 24-letnim delom v terciarni ustanovi, delom na ZZZS, vodenjem regionalne in terciarne bolnišnice, delom na ministrstvu za zdravstvo, med drugim tudi planiranjem urgentnih centrov po Sloveniji, županov ne zanima nič od tega. Zanimajo jih delovna mesta v svoji občini, tudi bolnišnici, in to, da bi svojim občanom, ne pa prebivalstvu na Gorenjskem, zagotovili čim boljši dostop do zdravstvenih storitev. To naj bi bila njihova državotvornost?
In sedaj razmislek, kaj delamo in kje smo, tudi v povezavi z nujno potrebno gradnjo nove regijske bolnišnice na Gorenjskem.
Glede na število prebivalcev, razvoj medicine, zahtevnost pacientov, cene opreme in razvoj infrastrukture ter v nujnih primerih urejen helikopterski prevoz v posebej, za zdravstvo urejenih helikopterjih, kar imajo v vseh evropskih državah (česar pri nas kljub obljubam nimamo), se stroka povsod, na vseh nivojih, zavzema, da bi imeli prebivalci v povprečju čim krajši čas dostopa do bolnišnice v urgentnih primerih, ko življenje visi na nitki.
Lokacija na Jesenicah je bila pred drugo svetovno vojno namenjena le potrebam Kranjske industrijske družbe. Po vojni se je na lokaciji Jesenice, ob začeti gradnji v času vojne, gradnjo nadaljevalo. Lokacija je tedaj ustrezala tudi zaradi tega, ker Primorska ni imela svoje bolnišnice. Sedaj lokalizacija SB Jesenice zaradi razporeditve prebivalstva in bolnišnice v Šempetru ni ustrezna. Verjetno ni nič novega, če zapišem, da je velik del prebivalstva (70 odstotkov) zgoščen v zahodnem, spodnjem delu Gorenjske.
Pri načrtovanju nove bolnišnice so poleg časovne dostopnosti, kar sem že poudaril, pomembni parametri še: možnost širitve, preskrba z energijo, vodo, bližina večjega urbanega središča zaradi kadrovskega zaledja, človeških virov, stroški gradnje in varnost.
In sedaj k pomislekom županov glede lokacije. Za radovljiškega je najpomembnejši »strokovni« parameter za odločitev, da je Radovljica v geometrijskem središču Gorenjske. Ob tem imajo (če verjamemo besedam župana) za gradnjo že večino pripravljenega. S strokovnega medicinskega stališča je od geometrije veliko pomembnejši podatek o razporeditvi prebivalstva in s tem najkrajši povprečni čas dostopa do zdravnika za vse bolnike Gorenjske v primeru urgence. To vsekakor ne drži v primeru lokacije v Radovljici. Poleg tega se bolnišnica dela za obdobje 50 let in argument glede trenutne pripravljenosti zemljišč in drugih infrastrukturnih načrtov ob zagotovitvi Kranja, da bo to narejeno v kratkem, ne sme igrati vloge.
Za jeseniškega župana odločitve vlade prav tako niso strokovne. Njegova strokovna izobrazba je celo povezana z zdravstvom, res je, da tega že dolgo ne dela, a vendar je zanimivo, da ne ve, kaj je v urgentnih primerih najpomembnejše. Ob tem me zanima, od kod mu podatek, da še vedno velik del prebivalcev Posočja uporablja storitve v SB Jesenice. V statističnih podatkih SB Jesenice tega ni mogoče videti. To je veljalo, ko v Šempetru pri Gorici še niso imeli bolnišnice. Res je, da se v SB Jesenice zdravijo pacienti – turisti, ki jih je na Gorenjskem veliko, vendar nove bolnišnice, vsaj upam tako, ne delamo zaradi turistov.
Župan Bohinja je ocenil, da se bo nova bolnišnica gradila v »predmestju« Ljubljane. Lahko si dovolim oceno, da se ni niti malo poglobil v problematiko izbire lokacije za novo bolnišnico na Gorenjskem.
Brez strokovnih argumentov
Župani zgornjega dela Gorenjske, naj mi oprostijo, niso navajali strokovnih argumentov za gradnjo nove bolnišnice v svoji občini. Naj jih opomnim, da so v Angliji že pred leti opozorili na to, da če se župani, ne da bi upoštevali stroko, na vsak način zavzemajo le za svoj predlog lokacije bolnišnice, je to korupcija. Ob tem sicer ne gre za denar, zavzemajo pa se izključno za svoje občane in s tem pridobivajo glasove za naslednje lokalne volitve. Dejstvo je, da je mreža bolnišnic odgovornost stroke in države. Res je tudi, da Slovenija na tem področju, kot sem že omenil, ni naredila nič.
Omeniti je treba še pomemben odliv pacientov iz spodnjega dela Gorenjske (Poljanska, Selška dolina, Škofja Loka) v UKC Ljubljana, ki je večji kot iz preostalih regij (oddaljenost SB Jesenice za urgentne bolnike iz Selške, Poljanske doline in tudi Škofje Loke in Žirov). Pomemben podatek za stroko je, da je 70 odstotkov prebivalstva v spodnjem delu gorenjske regije, in z novo lokacijo v Kranju se bo pomembno skrajšal povprečen čas dostopa bolnikov iz celotne Gorenjske do zdravnika v urgentnih primerih. Ob tem imajo pacienti iz osrednje slovenske regije (Ljubljana z okolico) najslabšo dostopnost do zdravstvenih storitev, ker mora UKC najprej poskrbeti za terciarne paciente. Lokacija bolnišnice v Kranju bo, ob dobrem delu in dostopnosti, razbremenila tudi UKC Ljubljana, kajti bolniki iz občin severno od Ljubljane (Medvode, Vodice, Komenda, Kamnik) bodo imeli hitrejši dostop do zdravniške oskrbe. Res pa je, da se bo podaljšal čas dostopa bolnikom iz Kranjske Gore, z Jesenic, Bleda, morda iz Bohinja, a to je manjši del prebivalstva.
Ne nazadnje ni mogoče obiti stroškov prevozov z reševalnimi avtomobili, kar ni zanemarljiva postavka. Ti stroški se bodo ob spremenjeni lokaciji in gostoti prebivalstva v spodnjem delu Gorenjske zmanjšali.
Vse to so pomembni podatki za odločevalce na republiškem nivoju, v strokovnem smislu, delno tudi finančnem, ki govorijo v prid novogradnje na lokaciji Kranj.
Seveda je razumljivo, da morata na sedanji lokaciji SB Jesenice ostati del urgentne službe in močno okrepljena ambulantna dejavnost za vse štiri osnovne bolnišnične dejavnosti. Ob vsem tem ni zanemarljivo dejstvo, da nam v Sloveniji močno primanjkuje postelj za nego bolnikov, ki sicer ne potrebujejo intenzivne oskrbe v bolnišnici, še vedno pa niso sposobni živeti v domačem okolju.
Del učnega programa mora tudi zaradi socialnih razmer in lažje dostopnosti lokalnemu prebivalstvu vsekakor ostati na Jesenicah.
P. S.: Brez kakršnega koli dvoma verjamem, da se je vlada odločala tudi v smislu svojega političnega interesa, zaradi veliko večjega števila volilcev v spodnjem delu Gorenjske, ampak v tem primeru politični interes sovpada s strokovnim, kar pa ne velja za omenjene župane.
Prim. Janez Remškar, dr. med.
