Od leta 1996 se je posvečal delu ravnatelja, pri čemer je vseskozi poudarjal, da šola raste in pade z učiteljem; vso svojo energijo je zato vlagal v dobro delo z dijaki in njihovimi starši. Po petih mandatih ravnateljevanja ni več kandidiral, pred upokojitvijo je bil tri leta pomočnik novemu ravnatelju. Pod Rozmanovim mentorstvom so dosegli kranjski dijaki na področju matematike in računalništva številne dosežke, po njegovi zaslugi so na Gimnaziji Kranj zaživeli tudi program mednarodne mature, maturitetni tečaj, evropski oddelek in Konfucijeva učilnica, ki dijakom omogoča spoznavanje kitajskega jezika in kulture.
Dolgoletni ravnatelj Gimnazije Kranj mag. Franc Rozman je bil na omenjeni gimnaziji, kjer je tudi sam maturiral, zaposlen triintrideset let. Njegovo triindvajsetletno ravnateljevanje, za katero pravi, da je bilo njegov življenjski projekt, je najdaljši ravnateljski staž v zgodovini Gimnazije Kranj. Kot predan matematik in pedagog po duši je bil Rozman tudi mentor dijaške skupnosti in ustanovitelj regijskega srečanja mladih raziskovalcev, s katerim je gorenjskim dijakom omogočil enake pogoje ob koncu šolanja, kot so jih imeli dijaki v Ljubljani in Mariboru.
Njegovo srce je najbolj zaigralo ob nastopih pevskih zborov in simfoničnega orkestra Gimnazije Kranj. Z dijaki jim je uspelo večkrat razprodati Gallusovo dvorano Cankarjevega doma, kljub temu da so njihove vaje najpogosteje potekale kar v šolski telovadnici. »Čudovite spomine imam na nedeljske generalke pred nastopi, ko so se dijaki v Ljubljano odpravili s sendvičem in pol litra vode v nahrbtniku, a so bili vsi veseli. Vzdušje je bilo neverjetno prijetno, ko sem jih videl na odru, pa mi je šlo od ponosa na jok,« nam je zaupal Rozman. Svojega dela se bo še dolgo spominjal tudi po pripravi šolskih urnikov: »To je malce nevarno delo, veste. Kdor pripravlja urnik, je vsaj nekaj časa zelo nepriljubljen. Tudi zato sem svojim naslednikom svetoval, naj se po pripravi urnika za dva tedna umaknejo iz zbornice.«
Otroci niso eksperiment
Na vprašanje, kako ocenjuje slovensko šolstvo, nam je dolgoletni ravnatelj pred odhodom v zasluženi pokoj odgovoril, da ni treba na novo odkrivati Amerike: »Pravilniki se prepogosto spreminjajo, žal na slabše. Dober pravilnik je star pravilnik. Skandinavski model šolanja se je denimo zaradi preveč permisivne vzgoje že pred desetimi leti izkazal za neuspešnega, pri nas pa ga še kar zagovarjamo in bomo njegovo neuspešnost dokazali čez deset let. Toda otroci niso eksperiment.«
Glede pogostih menjav ministrov v slovenskem šolskem prostoru Rozman meni, »da bi katera koli vlada, ki bi se lotila korenite prenove šolstva, zagotovo izgubila naslednji mandat, zato se odločevalci raje posvečajo kratkoročnim rešitvam«. Po drugi strani pa, je jasen sogovornik, v našem šolskem sistemu ni tako hudo, kot menijo nekateri. »Slovenska osnovna šola ni slaba, je pa nerodno to, da se preveč poudarja učenjakarstvo. Številne mlade namreč zanima pridobitev poklica in si ne želijo vstopa v akademski svet. Približno polovico vsake generacije v šolah se s tem precej zamori. Tako učitelji kot starši bi morali biti bolj pozorni na to, da bi otroci lahko še bolj razvijali znanja, za katera se navdušujejo,« meni Rozman.
Zaupal nam je, da je pred vsako svojo kandidaturo za ravnatelja za dovoljenje vselej vprašal ženo Vlasto. »Ob svoji pritrditvi se je zavedala, da bo v mojem življenju skupaj z najinima otrokoma na drugem mestu,« je dejal dolgoletni predani ravnatelj. Na tretjem mestu njegovih prioritet je bila skrb za zdravje. V rosnih dvajsetih je namreč zbolel za avtoimunsko boleznijo in pristal na dializi. Kljub temu da so mu transplantirali obe ledvici, je ostal nepopustljiv borec. Vzpon na Triglav pred leti je bil zanj prijeten izziv, prav tako se mu ni bilo težko po končani nočni dializi usesti v avtomobil in se z litrom žganja v torbi odpraviti počastit nočno delo gasilcev in sodelavcev, ki so skupaj ometali fasado gimnazijske stavbe.
Malenkosti ga ne vznemirijo
Velika ljubezen Franca Rozmana so še danes joga, meditacija in tehnike sproščanja. Odkar je v pokoju, se še intenzivneje posveča kmetovanju. Z ženo sta se namreč že pred časom preselila v Litijo, kjer sta kupila kmetijo na samem. »Precej opravkov imam, zato dela na gimnaziji ne pogrešam. Bolj morda pogrešam kolege učitelje, zato jih kdaj tudi obiščem. V prostem času še vedno rad rešim kakšno matematično nalogo, sicer pa od poletja še bolj skrbim za svoje zdravje. Zaradi posledic covida je za mano precej naporna zdravstvena izkušnja, ki se je srečno končala z zamenjavo srčne zaklopke. Odtlej še bolj pazim, da se redno, a ne preveč intenzivno gibam na svežem zraku,« je Rozman opisal svoje sedanje življenje.
Nekdanja sodelavka profesorica Nataša Kne ga opisuje kot človeka, ki je postavljal mejnike v šolstvu, medtem ko sta njegovo poslanstvo zaznamovali inovativnost in globoka predanost pedagoškim načelom. »Kljub nepredstavljivemu trpljenju in naporom, ki jih bolezen prinaša, mu ta ni zlomila duha in delovne vneme, prej nasprotno. Razumevanje sočloveka, njegovo požrtvovalnost, nepopustljivo vztrajnost, neustrašnost in voljo do življenja ter dela je bolezen le še okrepila. Kot učitelj in ravnatelj je bil izjemen motivator in vizionarski mislec, ki je svoje življenje kljub težki bolezni brezkompromisno posvetil prosveti,« je pojasnila.
V življenju ne bi naredil ničesar drugače, je z iskrami v očeh zatrdil Franc Rozman: »Če si optimist, se vselej spomniš samo lepih stvari. Naj vam zaupam dve indijanski pravili za kakovostno življenje, po katerih se ravnam: ne sekiraj se zaradi malenkosti. Vse so malenkosti.«
