Pretanjeno in s posebno ostrino humorja raziskuje tematike, kot so kolektivni spomin, ženska emancipacija, femicid, travme in življenje marginaliziranih skupnosti. Do zdaj je ustvarila dela, ki so prevedena v več kot dvajset jezikov. Če bodo kdaj snemali njeno biografijo, scenarist ne bo imel težav z zamišljanjem posameznih prizorov in izredno barvitih likov, ki jo spremljajo skozi življenje.

Je kritična premišljevalka sveta, intelektualka, ki z grozo spremlja zapuščino patriarhata v kontekstu sodobne hrvaške družbe. Monika Herceg je prepričana, da so zgodbe tisto ključno tkivo, ki povezuje človeštvo in mu daje smisel, da si po vsem, kar je preživelo, sploh upa in zna prizadevati za svetlejšo prihodnost, ki pa ne sme biti zgolj faktična. Statistika ne bo rešila sveta.

Prihajam iz majhne hrvaške vasi. Zaradi vojne smo bili z družino dolgo časa begunci, ker je bila naša vas popolnoma uničena. Ko mi je bilo približno eno leto, smo bežali in bili v begunstvu skoraj deset let. Veliko ljudi pravi, da so jih vzgojile knjige, a sama nisem imela niti ene. Oba starša sta imela samo osnovnošolsko izobrazbo in sta bila komaj pismena. Živeli smo v hudi revščini, sploh med vojno je bilo težko, ker je oče pomagal braniti državo. Za nas je skrbela mama. Večino časa smo živeli v majhnem stanovanju blizu Zagreba. To je bila hiša z dvema sobicama. V eni so bili stari starši, v drugi smo bili mi. Kopalnica je bila zunanja, zato nisem imela pojma, kaj je stranišče, dokler nismo prišli nazaj domov v hišo, ki so jo zgradili za nas. Prej smo namreč uporabljali leseno zunanje stranišče. Zame so knjige prišle na vrsto veliko pozneje, kot je običajno.

Začelo se je v osnovni šoli z obveznim branjem. Starši so mi vedno govorili, da moram čuvati berilo, ki sem ga dobila v šoli, ker nismo imeli denarja, da bi kupili novega. Berilo je bilo kot neka sveta stvar, na katero sem morala zelo paziti, da je ne poškodujem. »Preberi in daj nazaj,« je bilo pravilo. A takrat sem vzljubila ta občutek branja. Sploh ko sem začela hoditi v našo majhno osnovno šolo in prvič videla prostor, kakršen je knjižnica. Tam sem preživela veliko časa, saj me je imela knjižničarka rada in me je vedno zalagala z novimi knjigami. V šoli sem imela čudovite učiteljice. Ko je učiteljica matematike in fizike spoznala, da sem inteligentna, me je začela pripravljati na matematična tekmovanja. Ko mi je bilo enajst, dvanajst let, mi je nosila popularne znanstvene knjige, jaz pa sem se v vse to zaljubila, zlasti v fiziko. Na koncu so mi učiteljice nosile svoje lastne knjige, ki so jim bile všeč. V nekem trenutku sem imela 14 let in sem brala eseje Stephena Hawkinga. Bilo je čudovito. Takrat sem tudi prvič začela pisati, od poezije do kratkih zgodb.

Ker smo bili vaški otroci, smo morali doma tudi veliko pomagati pri delu, pri čemer sta moja starša izobrazbo postavljala nad vse. Ker sta bila tako revna, sta izobrazbo videla kot izhod iz revščine, možnost za boljši položaj. A nista vedela, da to ne drži. Mislim, da izobrazba danes ne pomaga pri izboljšanju družbenega položaja. To je velika laž, s katero nas hranijo. Sploh v današnjem času dobra izobrazba ni pogoj za stabilnost, za službo. Skoraj vsak, ki ga poznam, poleg redne službe opravlja dodatna dela. Vzgojili so nas v tem duhu, da se moramo čim bolj izobraziti, vendar svet, ki je prišel za tem, ni takšen.

Vanjo sem se zaljubila v srednji šoli. Odločala sem se med študijem filozofije, književnosti in fizike. Imela sem čudovito učiteljico, Gordana ji je bilo ime, ki je učila hrvaščino. Sicer me tega ni učila, je pa vodila literarne in gledališke krožke. Zelo sva se imeli radi. Bila sem državna prvakinja v filozofiji in nasploh sem bila zelo dobra učenka v marsičem. Ker pa sem bila po drugi strani tudi problematična, saj sem pogosto zbežala od doma in me mama po več dni ni našla, mi je Gordana rekla, da sem zelo čustvena in krhka, zato potrebujem v življenju nekaj trdnega in stabilnega. Če bom študirala fiziko, bom zraven še vedno lahko pisala. Z Gordano sem nekaj časa tudi živela, potem ko mi je pri petnajstih umrl oče. K sebi me je vzela za eno leto, da bi tako pomagala moji mami.

Da. Pogosto sem ji brala knjige. Bila je nihilistka in feministka. Malce je bila utrgana. (Smeh.)

Da, res je! Nedavno je umrla. Spomnim se, da je imela po potresu popolnoma uničeno hišo.

Da. Tudi sama sem doživela ta potres v svoji hiši, z mamo in dvema otrokoma.

Bilo je zelo zelo strašno. Epicenter je bil namreč blizu moje hiše v vasi čisto blizu Petrinje. Mi smo malce stran, v gozdu. Na srečo se ni nihče poškodoval. Moji otroci so bili pred potresom ravno na sprehodu z mojo mamo. Domov so prišli povsem blatni. Ravno takrat, ko sem ju slačila, nas je zadelo. Z mamo sva v hipu skočili na oba otroka. Ko je prvi val ponehal, sva se samo spogledali. Grozno je bilo. Vse je bilo razdejano, vse je začelo padati, tudi streha. Statistično je namreč zelo malo možnosti, da po prvem potresnem valu, ki se je zgodil prejšnji dan, pride še drugi.

Zbežali smo ven. Vsaka od naju je vzela po enega otroka, bosa, brez čevljev. Nato smo čakali. Na srečo ni bila zelo mrzla zima, bilo je okoli 15 stopinj. Bil je december. To je bilo dobro, ker vsaj ni bilo preveč mrzlo.

Da, tako je. Nato smo samo čakali in čakali. Tudi moja sestra je prišla ven. Bili smo brez telefonov in popolnoma odrezani od sveta. Nujno smo potrebovali oblačila in obutev, nato se je oglasila moja mama: »Ne! Vidve ne moreta notri! Otroke imata.« Bilo je smešno, sestra jo je čudno pogledala. Mama je nato hodila v hišo, hitro stekla ven in se vedno znova vračala, vsakič z eno stvarjo. Tega se moji otroci še vedno spominjajo. Moja mama zna biti včasih zelo smešna.

Da, a mislim, da ne bi bila kaj prida fizičarka. V resnici so me zanimale zgodbe in v fiziki so ene najboljših, kar jih obstaja. Študij fizike, ki sem ga obiskovala, je takrat veljal za najtežjega v državi. Prijatelji so vse poletje reševali knjige in knjige problemov, pa so na koncu komaj izdelali letnik. Profesorji so se obnašali vzvišeno. Zadeve bi lahko olajšali, vendar jih niso. Hoteli so nas mučiti. Bilo je grozno. Veliko mojih prijateljev se je med študijem obrnilo na psihologa. Nekateri so začeli jemati antidepresive. Pa ne zaradi težav v osebnem življenju, temveč zaradi izpitov. Ni važno, na kateri izpit so šli, vedno so pred tem vzeli nekaj za pomiritev.

Na srečo sem temu ušla, saj sem se prestavila na drugo fakulteto, kjer so se mi razmere zdele normalnejše. Takrat sem začela veliko več pisati in dobivati tudi prve nagrade. Začela sem služiti s pisanjem, česar sploh nisem pričakovala. Nekega dne sem spoznala, da ne bom šla nazaj na fakulteto. Stvari, ki so me zanimale, sem spoznala in šla dalje. Ena od največjih laži je tudi, ko nam pravijo, da moramo končati vse, česar se lotimo. Naučiti se moramo stvari tudi spustiti.

Mama ni niti razumela, kaj točno študiram. Ve samo, da študija nisem končala. (Smeh.) Ker pa sem zdaj večkrat na televiziji in jo ljudje potem kličejo, si misli: »Aha, zdaj je na televiziji.« Končno me spoštuje. Pa ne zato, ker s pisanjem služim, temveč zato, ker očitno nekaj veljam. Na svoj čuden način je ponosna name.

Res je. Včasih sem precej temačna. Menim, da je to del pisateljevanja. The darker the night, the brighter the light (Temnejša ko je noč, svetlejša je luč). Odraščala sem v revščini, oče je bil v vojski, pozneje je postal alkoholik. Moj dedek je bil zelo nasilen do babice. Vsi ti spomini so večinoma izbrisani. Svojega otroštva se ne spominjam do šestega leta. A včasih se na nekaj odzovem, kar se pozneje izrazi na čisto svoj način. Nekoč sem napisala dramsko igro o očetu, ki se je konstantno želel ubiti. Bil je tudi zelo nasilen do mame in dveh sinov. Čez čas se je sicer omehčal in mlajši sin ni doživljal tolikšnega nasilja. A nato se oba sinova soočita z njim, mu ne dovolita, da bi se kar tako izognil temu, kar je naredil. O tej predstavi sem se pogovarjala s svojim najmlajšim bratom, ki mi je rekel: »Monika, se res ne spominjaš? Naš oče je nenehno hodil okoli hiše in govoril, da se bo ubil. Na tak ali drugačen način, z vrvjo, v kleti, mama je tekala za njim.« Ničesar se ne spominjam. Morda imam srečo, a veliko mojega pisanja prihaja iz globokih ran.

Patriarhat je v hrvaških vaseh še vedno zelo močan. Niti ne moremo razumeti, kako zelo. Po potresu sta bili denimo elektrika in voda brezplačni. Prijateljica moje mame živi v sosednji vasi. Oblačila je morala vsak dan prati na roke zato, ker ji mož ni dovolil uporabljati pralnega stroja. A voda je bila zastonj. Mož ji stroja namreč ni dovolil uporabljati, ker bi se prehitro izrabil. Si lahko predstavljate?

Na Hrvaškem imamo velik problem z nasiljem nad ženskami. To je celo nekako normalizirano. Ko sem recimo končala razmerje s partnerjem, je bila moja mama povsem iz sebe. Svojih otrok nisem krstila, nisem se poročila in zdaj bom še mama samohranilka. »Kaj je zdaj to,« si je mislila. (Smeh.) Spraševala me je: »A res moraš storiti to? Dober človek je. Tudi tepe te ne.« Rekla sem ji, da če bi mi bilo dobro, ne bi odšla. To je stvar z ženskami – ne obupamo tako zlahka, trudimo se in vztrajamo. Vsaj po mojih izkušnjah, z vsemi ženskami v mojem življenju, se mi zdi, da preden sprejmemo takšno odločitev, poskusimo mnogo stvari. O vsem sem premislila. Razhod je bil edina opcija.

Sistem poskrbi, da se to ne zgodi. Pred dvajsetimi leti je bil pri nas odmeven primer, ko je ženska ubila moža v samoobrambi. On je bil do nje večkrat nasilen. Vse sojenje je potekalo tako, kot da je ona kriva za to, da je bil do nje nasilen. Tega se niti ne da razložiti. Obsodili so jo, ne spominjam se, za kako dolgo. Pri nas je teh primerov veliko.

Res je. Če bi jih osvobodili, ker so morile v samoobrambi, vam zagotavljam, da bi se število femicidov zmanjšalo. Ker bi se moški bali, da jih lahko v samoobrambi umorijo brez posledic. Obstaja zelo dober dokumentarec o zapornicah v Srbiji, ki so zaprte zaradi umora v samoobrambi. Partnerja so nekatere ubile, medtem ko je spal, ker so vedele, da sicer ne bodo preživele naslednjega dne.

Pri vsem tem je zelo pomembna naracija, ki jo uberemo. Hrvaški mediji so večinoma zelo mizogini, ko poročajo o teh stvareh. Vedno pišejo, da je bil to »dober mož, dober prijatelj, dober sosed«. Da se mu je v nekem trenutku pač utrgalo. Ne! Primeri, ko nekdo iznenada doživi takšno epizodo, so tako redki, da jih ne bi smeli niti omenjati. V veliki večini teh primerov gre za nasilje, ki se ne konča, tudi ko je o tem obveščena policija. Sistem ne naredi nič, ko se ženska boji za svoje življenje. Čeprav je o tem opozarjala že mesece prej, konča mrtva. Zakon očitno ne deluje kljub prepovedi približevanja.

Po drugi strani je očitno sprejemljivo, da so ženske kaznovane zaradi samoobrambe. Razmere glede nasilja nad ženskami se na Hrvaškem slabšajo. Ne samo da se številke povečujejo – umori postajajo brutalnejši. Mislim, da je bilo pred enim ali dvema letoma, ko je moški ubil svojo ženo, medtem ko je ta delala v trgovini za blagajno. Ubil jo je v javnem prostoru. Si predstavljate? Medtem ko nekateri ponavljajo, da je to njuna stvar, ki se dogaja za štirimi stenami, a to se ne dogaja več samo za štirimi stenami. Če nasilje ni primerno kaznovano, se ne bo nič spremenilo.

Cerkev ima še vedno močan vpliv. Morali bi biti sekularna država, vendar nismo. Še vedno imamo verouk v šolah. Ravno Cerkev je tista, ki pridiga o tem, da morajo biti ženske moškim pokorne in poslušne. Cerkev nasprotuje splavu in je povezana z enakomislečimi organizacijami, ki jim v resnici gre samo za denar in za to, da ženskam jemljejo pravice. Na drugi strani imamo še idiotsko desno politično krilo. Kombinacija tega je rezultat zelo zmedene družbe. Oni ti narekujejo nekaj, medtem ko ti preostali svet pravi, da morajo ženske imeti pravice. To tudi oni razumejo kot diskrepanco, pri čemer se še vedno oklepajo svojih stališč. Če si vernik, in na Hrvaškem je veliko ljudi katolikov, ter hodiš k bogoslužju, kjer ti duhovnik govori, da te mora žena ubogati in da jo imaš pravico disciplinirati – kaj boš storil, ko prideš domov, če ne znaš drugače razmišljati? Težko se je boriti proti takšnim močnim vplivom, ki škodujejo ne le ženskam, pač pa LGBTQ+ skupnosti in manjšinam.

K temu bi dodala še velik vzpon populizma, ki je značilen zlasti za desne politične stranke, ki so odprto fašistične. Stranka Domovinski pokret je imela agendo, da bodo prepovedali izdajo časopisa srbske manjšine. Praktično hočejo prepovedati obstoj te manjšine. Župan drugega hrvaškega mesta je prepovedal razstavo, ki jo je ta manjšina financirala. To so postale normalne reči, ki jih izrekajo pred volitvami. Danes govorijo stvari, ki jih niso izrekali na glas niti med drugo svetovno vojno, ker so tako nepredstavljive. Imeli smo primer dubrovniškega župana, ki je izrekel ustaški pozdrav. Ustaši so praktično fašisti. To je kot bi nekdo v Nemčiji salutiral Hitlerju. In nič se ne zgodi. Tudi fašisti niso oboževalci ženskih pravic. To je ta struktura, ki se nadaljuje proti pravicam manjšin, vse do tistih, ki imajo drugo barvo polti.

Veliko razmišljam o konceptu spomina, sploh kolektivnega pomnjenja. Kultura spominjanja je nujna, če želimo preživeti naslednjih sto let. Imamo učbenike, statistike, številke, pri čemer pozabljamo, da ljudem v spominu v resnici ostanejo zgodbe. Ko se pogovarjam s prijatelji ali družinskimi člani, ugotavljam, da se nihče ene stvari ne spominja popolnoma enako. Vsak ima o njej svojo zgodbo. Ne spominjamo se dejstev, samo naracije, ki je zgrajena okoli teh dejstev. Tako delujejo naši možgani. Na tak način se tudi učimo, ko si pripovedujemo zgodbe. Zato so slednje najpomembnejša in najbolj briljantna stvar.

Vse bolj se zavedam, da bomo sploh mlajšim generacijam morali znova približati osebne zgodbe ljudi. Osebne resnice so tiste, ki se nas dotaknejo, sploh ko je govor o tragičnih zgodovinskih poglavjih. Spet potrebujemo močne zgodbe, ki morajo postati dostopne vsem.

Poleti sem bila prvič v Auschwitzu. In ni se me dotaknilo. Bilo je, kot bi bila v muzeju. Pričakovala sem, da me bo izkušnja popolnoma uničila, vendar me ni. Mislila sem že, da je z mano kaj narobe, vendar se ni dotaknilo nobenega od prisotnih. Nihče nam ni povedal nobenih zgodb teh ljudi, bila so samo gola dejstva. »Tukaj je plinska celica,« so nam pokazali, namesto da bi nam povedali, da so bili tu notri ljudje, da so delali to in to po stenah in tako dalje. Če greš v Auschwitz in te ne pretrese, je nekaj narobe z naracijo tega prostora. Obiskujemo lahko vse te množične grobove, vendar nam to čisto nič ne pomaga. Znova moramo premisliti, kako narediti zgodovino ljudem dosegljivo skozi zgodbe.